Ste tudi vi obiskali sobotni Vegafest, največji slovenski festival veganstva in trajnostnega načina življenja?

Mi smo se šli na Petrovo pobudo enkrat zavrtet, ampak bilo je dovolj, da še vedno bučno ploskam namenu festivala. Navdušena sem nad iniciativo, še bolj navdušena nad veganstvom, ki je po mojem naša skupna svetla prihodnost, najbolj pa sem navdušena nad idejo o trajnostnem načinu življenja. Vsega mojega spoštovanja, občudovanja in navijanja so deležni razstavljalci festivala. Natančneje, tisti šopek (večinoma) mladih razstavljalcev, ki v manjših količinah in nič kaj industrijsko nadebudno ustvarjajo, se trudijo, izdelujejo, gojijo in fermentirajo svoje zdrave, slastne in inovativne dobrote, ter jih delijo s svetom. Vsa moja hvala gre tem ustvarjalcem, ki na tovrstne festivale – kakršnih je pri naš še vedno premalo – prihajajo z vizijo o zeleni prihodnosti naših življenj in življenja našega planeta. Hvala. V čast mi je bilo dodobra napasti si oči, poizkusiti odlične stvari, srečati srčne ljudi in podeliti z mojima dvema zeleni klorofilni »shot« s korenčkovim sokom.

Na moje silno navdušenje nad festivalom pa meče senco globoko razočaranje nad delovanjem, ki ni nič kaj v smeri trajnostnega načina življenja. Ja, tistega iz imena festivala. Koliko SMETI! In koliko SOJE in PALMOVE MASTI!! Dejstvo, ki se mi je po prizoru in premisleku posvetilo, je:

Realna slika veganstva (v Sloveniji) sploh NI VEGANSKA.

Čemu tako drzna izjava, se boste morda vprašali? Ker je VEGANSTVO NAČIN ŽIVLJENJA, ne prehranjevanja. Veganstvo je zavedanje, da je naše življenje soodvisno od življenja  naše Matere Narave, zaradi česar je tudi naše zdravje soodvisno od zdravja našega planeta. To zveni zelo preprosto in razumljivo v teoriji, v praksi pa nam se marsikdaj zalomi.

Govorim namreč o vprašanju SMETI. Hmnja. Bomo kar tako dopustili, da nas bodo morebitni (Bog in Boginja naj jim prineseta zdravja) zanamci klicali »civilizacija smeti«? Se bomo spet ozrli stran naslednjič, ko bomo videli kupe smeti v naročju matere narave? Če je tisti mali Slovencelj v vas, tako kot v meni, pravkar podvomil, da lahko on SAM karkoli stori, mu takoj položi na srce besede te: naslednjič, ko boš tik pred tem, da spet nakupiš goro stvari, lično zavitih v posamične plastične embalaže, POSTOJ. In se zamisli. In si poskušaj predstavljati, koliko smeti boš pravkar nakupil, jih kasneje zavrgel in »ne imel nič pri tem«, ko sčasoma neizogibno pristanejo v naročju naše ljube Zemlje. Še  eno bombico za vest vam spustim kar takoj; v naših oceanih VSAKO URO pristane 675 TON SMETI, polovica od teh pa je plastike. 675 TON, ljudje moji!! Dovolj. Prosim. Takoj. Saj menda lahko živimo brez tistih veganskih piškotov in čokolad, lično zavitih v smeti in kupljenih v trgovinskih verigah, ki jemljejo kruh malim slovenskim izdelovalcem zdravih dobrot. Vem, dragi moji, tiste veganske piškote in čokolade kupujemo, ker mislimo, da tako skrbimo za svoje zdravje, da tako rešujemo živali in svet. Pa je temu res tako? Premislimo; tudi če bi bila tovrstna veganska živila pogojno zdrava za nas – ali so zdrava tudi za naš planet? Saj vsi vemo, koliko časa se plastika razkraja, kajne? NE! V tem je keč. Tega nihče ne ve, saj plastika obstaja zgolj zadnjih 50 let, predviden čas razkrajanja pa je mnogo, mnogo daljši.

Vem, dragi moji. Tistim našim najljubšim veganskim piškotom se je težko odreči. Dokler nam nekdo ne pove, da zaradi naših najljubših priboljškov umirajo ljudje in izumirajo orangutani. Kaj?! Morebitni razlog, da smo sploh postali vegani, se tako lahko razblini v trenutku, ko zvemo za problem SOJE in PALMOVEGA OLJA. Obe živili namreč množično, tudi v veganskih izdelkih uporabljajo zaradi njune nizke cene; obe živili prinašata opustošenje našemu planetu in njegovim prebivalcem. Palmovo olje dodajajo praktično povsod, zaradi česar ga najdemo tako v užitnih, kot tudi v neužitnih okoliščinah, od zobnih past do naše najljubše Domaćice. Ker je tako poceni, vsestransko in brez specifičnega vonja ali okusa, povpraševanje po njem strmo narašča, porast povpraševanja pa povzroča vztrajno krčenje deževnega pragozda v zameno za plantaže palmovih dreves. Zaradi krčenja deževnega pragozda orangutani ostajajo brez svojega naravnega habitata in hrane, zato bežijo. Vse tiste, ki si upajo v svoje nekdanje domove, pa pobijejo, saj so v novih plantažah označeni za zajedalce. Težavnost soje tiči v drugem grmu. Nekaj časa so jo promovirali kot hranljivo živilo, ki je vir zdravega srca in odlično nadomestilo za meso, sčasoma pa so na dan prikapljale raziskave, ki ugotavljajo, da dolgotrajno uživanje povzroča raka, uničuje delovanje hormonov in zmanjšuje spolni nagon. Pa tudi če odmislimo vse od naštetega, ostaja težava v tem, da je (bilo leta 2014) v svetovnem merilu 82% pridelane soje gensko modificirane in sedaj najbrž že vsi vemo, da gensko spremenjena hrana škoduje našemu zdravju in uničuje naš planet. Leta 1994 je Monsanto z obljubo o večjem pridelku in manjšem špricanju posadil prvo genetsko spremenjeno zrno soje. V teh dobrih dvajsetih letih mu je v Argentini, deželi, ki jo je Monsanto zastrupil in tretji največji svetovni pridelovalki soje, uspelo začetno porabo 34 milijonov litrov dvigniti na 317 milijonov litrov strupenih škropiv, ki pohabljajo in ubijajo ne samo plantažne delavce, ampak tudi nedolžne ljudi in še nerojene otroke. Ko pogledamo umazani resnici v oči, se lahko najpogumnejši izmed nas strinjamo, da je davek na naš tofu malce previsok, mar ne?

Dragi moji somišljeniki, brez skrbi. Tole ni televizija, namenjena temu, da nas straši. In pohabi do nemoči s konstantnim navajanjem dejstva, da smo na vlakcu smrti, ki s svetlobno hitrostjo drvi v svojo pogubo in mi, majceni človečki, ne moremo nič storiti. Neumnost! Mi, ljudje, smo mogočni ustvarjalci svoje usode, sposobni mogočnih odločitev. Na primer te, da odslej ne samo sebi, ampak tudi svojemu okolju pomagamo do zdravja. Kako? Tako, da (postopoma, če ne sodite med radikalce) prenehamo kupovati stvari, ki so v pogubo naši Materi Naravi. Prenehajmo kupovati smeti. Prenehajmo kupovati sojo. Prenehajmo kupovati živila s palmovim oljem. Raje uživajmo v hrani, s katero podpiramo majhne, lokalne in zagnane pridelovalce, ustvarjalce, izdelovalce zdrave in srečne hrane.