Zadnjič mi je naša draga madrinka potarnala: »Tvoja Spomladansko ZELENA GRANOLA je TAKO dobra, a kaj, ko sem jo danes zjutraj za zajtrk pojedla pol vrečke!« Ker mislim, da tole zveni še kako znano, sem začutila potrebo, da na to temo napišem nekaj besed in vam predstavim nekaj starih francoskih trikov, ki vzdržujejo veselje na krožniku, kot tudi v življenju. Joie de vivre, kajne?

Al-Iksirjeve granole so zelo zdrave, ultra slastne, dobre za vas in vaše okolje – niso pa poceni, tega se dobro zavedam. In vem, kako nas lahko poklapa dejstvo, da v enem zajtrku z lahkoto izpraznimo pol vrečice: po glavi se nam podijo siromašne misli, na primer »to je drag špas« ali »vse dobro kratko traja«, in podobne. Zveni znano? Tudi mene tak občutek spreleti vsakič, ko žalostno gledam kopnečo vsebino kozarca s kvasnimi kosmiči, ali kake res dobre, ekološke fair-trade čokolade, na primer včerajšnje, ki jo je PMS pohrustal preden sva imela s Svarunom sploh priložnost oporekati. Hkhm.

In sedaj?

Spet smo pri vprašanju prioritet. Kaj nam je bolj pomembno? Kaj nam je najbolj pomembno?

Meni je najpomembnejše to, da se počutim dobro: v svojem telesu, v svojem umu, v svojem okolju. Čas me je naučil, da je lahko samo na tak način svet lep. Kajti če se jaz počutim dobro, lahko tudi drugim pomagam, da se počutijo dobro, in več dobrovoljnih ljudi na kupu je že lepo okolje, in posledično lep svet za nas, kajne?

Ok, Tamara, ampak kakšno zvezo ima vse to z al-Iksirjevimi granolami?

Precejšnjo, saj na moje počutje zajetno vpliva tudi izbira hrane (namig: na vaše počutje tudi vpliva izbira vaše hrane). In ker je razlika med dobro in slabo izbiro ogromna, vam ponujam nekaj trikov, kako se odločati dobro brez kompromisov pri zdravju, počutju in blagostanju.

Francosti trik #1: VEDNO KUPUJ NAJKAKOVOSTNEJŠA ŽIVILA

Tega načela se po svojih zmožnostih držim že dobrih deset let. To pomeni, da velikokrat raje kupim manj dobre stvari, kot več povprečne. To včasih pomeni, da za pravi motovilec naredim krog do tržnice, tudi če se mi mudi, in včasih, da za liter domačega ekološkega bučnega olja odštejem nekajkrat več kot bi zanj plačala v trgovini. Ampak obakrat sem z nakupom zadovoljna in pomirjena, saj sem imela priložnost osebi, ki je pridelala zdaj mojo hrano, pogledati v oči. Kakšno darilo dandanes, kajne? Zame je dobrina mnogo več vredna, če jo kupim od fizične osebe, kot od korporacije. In potem bo nejeverni Janezek: »Kako pa veš, da je res domače, ali ekološko, ali 100%?«. Jaz ne vem, lahko pa čutim. Če me k neki stojnici, ki nima EKO transparentov, dobesedno pokliče, potem je tam nekaj zame; in če imam ekološkim certifikatom navkljub ob nakupu čuden priokus, tam pač ne kupujem. Vedno je bilo tako, da v resnici ne kupujemo zgolj stvari, ampak »občutek«, s katerim nas dobrina in neizogibno tudi proizvajalec navdajata. Zato hvala vsem, ki kupujete al-Iksirjeve dobrote in hvala za vaše povratne informacije – v čast mi je. Aha, skoraj bi pozabila: zakaj sploh toliko govora o kakovosti? Ker francoska modrost #1 navaja, da nas »dobra roba prej nasiti«. To se pravi, da potrebujeta tako naše telo, kot tudi um kakovostne hrane manj kot tiste, ki ji manjka – kaj pa vem, karakter, esenca, duša? In je res! … če le imamo zdrav odnos do hrane (jemo zavestno, dobro grizemo, med jedjo ne počnemo nič drugega, med grižljaji odlagamo pribor ter se za hrano prej in potem zahvalimo).

Francoski trik #2: MANJ JE VEČ

Kot je že zgoraj omenjeno, potrebujemo za enako stopnjo zadovoljstva kvalitetne hrane manj kot bi potrebovali tiste s tekočega traka tovarne. To pomeni, da lahko karakter, ki ga ima prava, domača, najraje ekološka, z ljubeznijo pridelana hrana, doma tudi »razredčim«, pa so moje okušalne brbončice še vedno povsem zadovoljene. Temu »redčenju« sem bila prvič priča pri prijateljici, ki je to sicer počela z industrijsko granolo, ker je bila presladka, ampak krasno se obnese tudi z al-Iksirjevimi granolami. Preprosto je: kupiš dobro stvar, jo doma streseš v velik kozarec, ji dodaš pražene ovsene kosmiče ali kaljeno (dehidrirano) žito, dobro pretreseš in voilà – cenejše, a še vedno zdravo in slastno. Tudi sama velikokrat redčim esenco dobre hrane. V kolikor mislite, da se pri nas cedita samo med in mleko … naj parafraziram: v kolikor mislite, da se pri nas doma granol, oreščkastih masel in energijskih ploščic zaužije na kilograme, se krepko motite. Seveda, ko sem se s tem pričela ukvarjati, se al-Iksirjevih sladkosti nisva mogla nasititi, ampak sedaj smo ponovno dosegli ravnovesje. Kuham ali kalim enostavno žitno kašo, pripravljam enostavne smutije, kupujem navadne (kokosove, včasih tudi ovčje ali kozje) jogurte, in po njih zgolj slavnostno posujemo granolo kot kašno prefinjeno delicijo – kar tudi JE! Na nek način ji s tem vračamo čast. Kar se mene tiče, ni bila granola nikoli mišljena za samostojno uživanje z mlekom ali jogurtom, ampak kot češnjica na vrhu sadne kupe, ki zaokroži okuse, doda hranilno vrednost, in nas navdihne, da si pred obrokom poleg »dober tek« zapojemo tudi: »Življenje je lepo … joie de vivre!«.

Francoski trik #3: RAZNOLIKOST JE KLJUČ

Ko sem prejle opisovala redčenje, pa nisem imela v mislih zgolj dodajanja ovsenih kosmičev. O, ne. Sicer zagovarjam uživanje bolj enostavne hrane – toda s seksi, navdihujočimi in razvedrilnimi dodatki. To lahko pomeni, da med redčenjem svoji granoli v kozarec mirne duše dodate tudi eno (ali vse) od naslednjih zabavnih sestavin:

* napihnjence (izbirate lahko med riževimi, kvinojinimi, prosenimi, ajdovimi, amarantovimi kosmiči, za svoje zdravje pa vedno izbirajte napihnjence iz polnozrnatih žitaric, brez kakršnihkoli dodatkov, kar preprosto pomeni, da je na deklaraciji med navedbo zgolj ena sestavina)

* kosmiče (teh je mnogo več, kot si lahko predstavljate; seveda poznamo ovsene, pa pirine, ječmenove in tako dalje, kaj pa grahove, ali čičerikine, ali iz fižola? O, ja, tudi takšni obstajajo. In na mojo veliko radost v naših življenjih ponovno obstajajo tudi dobri stari koruzni kosmiči, corn flakes, se jih še spomnite? Odkar sem našla ekološke, nesladkane, iz 100% koruznega zdroba, imajo pri nas spet zeleno luč in z njimi portal za povratek v otroštvo odprt.)

* nakaljena žita (ki jih lahko kupite v zdravih trgovinah, ali si jih sami pripravite doma tako, da žito čez noč namočimo, speremo, nato pa posušimo v dehidratorju do krhkosti; če nimate dehidratorja, lahko uporabite pečico, v vsakem primeru so kaljena žita k granoli zelo dobrodošla za povišano »hrustljavost«)

* sadje (tega seveda ne dodamo v kozarec in pomešamo, ampak sproti, dnevno, narežemo in dodamo svoji skledi za zajtrk)

Do včeraj sva na obisku imela prijateljico, ki je velika gurmanka. Kot taka najbolj od vsega zagovarja prisluškovati telesu, kaj rabi, in v teh dneh z njo sem to ponovno zelo globoko začutila tudi sama. Poslušanje telesa je vrlina, ki jo lahko izmojstrimo vsi, in vse, kar moramo vložiti sta čas in volja. Čas je, kot opažam pri sebi in drugih, v največ primerih »krivec« za slabe prehranske odločitve, saj nam ga z današnjim tempom mnogokrat primanjkuje. Volja pa preprosto pomeni vedno izbirati sebe in svoje blagostanje. Pa smo spet pri prioritetah: Kaj nam je bolj pomembno? Kaj nam je najbolj pomembno?

In ja, včasih bi radi samo »na hitro nekaj pojedli«. Razumem, tudi sama se kdaj znajdem v takšnem položaju. In vsakič znova, ko podležem temu občutku, kasneje pridem do spoznanja, da »na hitro« pač ne gre; če nekaj zmečem v usta stoje, ker moram čez dve minutki na pot, mi to ne da nič razen tiste teže v želodcu. In za tem ne grem več. Raje vstanem, ali zaključim še nedokončano delo kakšno minutko prej, si zavestno pripravim obrok in si vzamem čas, da v njem tudi uživam. Na posebne dneve, ko je časovni okvir kar najbolj izmuzljiv, si pa privoščim eno sinergijsko ploščico.

P.S. Francoski navdih je posledica ene izmed mojih biblij, French Women Don’t Get Fat (ali po slovensko Zakaj so pa Francozinje lahko vitke) avtorice Mireille Giuliano. Ta knjiga mi je najbolj pomagala pri premagovanju motenj hranjenja in zdravljenju odnosa do hrane. Priporočam jo vsem. Pika.

Lep pomladni dan,

Tamara