3 ways to up the Greenness of your plate

Goodness gracious, isn’t it wonderful? For the past month, my beloved Karst has been shedding its robust veil for a noticeably greener hue. The birds are persistently foretelling the new life on the horizon. Mother Nature is kindly giving away the first healthy gifts of her new cycle; wild leeks, nettle, dandelion, edible flowers. And ever since Ostara spilled her green paint over the land, a few drops have caught my creativity, for I can’t stop eating green. You feel me? All of my meals are either dressed in greens or dressed with greens, and even my creative endeavours at al-Iksir have caught the epidemic: both my granolas and energy bars went for a more springlike hue.



The colour green …

Although I was still in high school at that point, and valuing self-care solely according to the reflection in the mirror, I can clearly remember the bang after the release of Victoria Boutenko’s book Green for Life. Do you guys remember that? All of a sudden, everybody was on and on about the impact of chlorophyll on our health. In a few years’ time, I bought the idea, but it wasn’t until a few years ago that I actually started living it. That only happened when I began living in the rhythm of the seasons, and to my body – it all comes down to this, doesn’t it? Now I know my body well enough to understand that as soon as the soft green hues of the sprouting plants start caressing my eyes on our walks, the Need for Green is approaching.

When it’s fully here, you may find me and Svarun grazing on whatever wild edibles during our walks. You may find me bringing home from the market unimaginable amounts of organic greens to juice, blend, use in soups, salads, pestos, and the list goes on; one thing is certain, though – I always run out of greens before I run out of ideas how to use them. And this year, you may even find me eagerly planting the seeds and loving this little piece of dark light brown soil that I call my garden.

Do we know what makes our greens appear green?

Chlorophyll, sure enough. All plants actually contain chlorophyll, but the rule of thumb is that the greater the amount of chlorophyll, the greener the plant. Chlorophyll is also referred to as »the blood of plant life«, probably because its molecule is virtually identical to haemoglobin in our red blood cells. The only difference between the two is the central atom: in the case of chlorophyll it’s magnesium, whereas iron occupies the centre in our blood cells. Isn’t this just amazing? If this does not amaze you, the fact that the health benefits of chlorophyll range from purifying to anti-inflammatory and renewable surely will. But since the attention span of us humans is way shorter than the list of chlorophyll healing properties, I dare mention only the ones I find most precious:

–          removes drug deposits and counteracts all toxins

–          eliminates bad breath and body odour

–          counteracts inflammations, such as sore throat, arthritis, all skin inflammations

–          counteracts ulcers

–          builds blood

–          renews tissue

–          promotes healthful intestinal flora

–          counteracts radiation!

… for a healthy liver

Yes, green clearly is the colour of spring and I, an insatiable seeker of the meaning, am happy to announce that there is more than meets the eye. According to Traditional Chinese Medicine, spring is the liver season, and the colour that heals our liver is none other than green. We often associate green with liver, and it’s not because liver is green. Bile, on the other hand, the liquid product of liver that aids the digestion of fat, is. The green colour heals and harmonizes the liver, and so do green foods, especially the pungent ones. Made you think of dandelion? You’re onto something, as dandelion is a great liver cleanser alongside turmeric, artichokes, sprouts, spirulina and chlorella, psyllium seeds, triphala, grapefruit, papaya, spinach, sesame and tahini, MSM, zeolite, kelp, wheatgrass and barley grass. How about the first lamb’s lettuce of this year? Sure. And wild leeks that lure us into the woods and by the river with their pungent aroma? Most definitely.

The liver is often the most congested of all organs. Too much fat, chemicals, intoxicants, and processed foods all slow down the hundreds of biochemical processes in the liver that keep the flow of energy in our body and mind going. People with healthy livers are calm and decisive. But if you’re often feeling angry, explosive, impatient, indecisive, resentful, or violent, maybe your emotions are the indicator that your liver needs more loving attention.


And now, on to my 3 pieces of advice on how to make your plate greener. Whether you decide to detox your body this spring is entirely up to you. For all I know, there’s always room for boosting up your green game and thus empower your liver. How? Easily.


Are you already having smoothies for breakfast? Good for you. Are they green? Even better! If not, they can easily turn green with an addition of fresh leafy greens (spinach, chard, lettuce, cress, dandelion, nettle, kale), a spoonful of green superfoods (spirulina or chlorella powder, wheatgrass or barley grass), nettle seeds you foraged last summer, or a spoonful of matcha tea. Don’t feel like putting tea into your smoothie? No worries, you might as well drink your chlorophyll in a cup of green, nettle or matcha tea. Don’t fancy a green smoothie for breakfast? Alrighty then, you may discover you fancy some other smoothie, sprinkled with a green granola. Just saying, this last part, the granola with green superfoods can easily turn into a habit – you’ve been warned. Given the focus that we’ve put on smoothies thus far, I believe a tiny warning is in order: always sprinkle your smoothies with something that requires chewing – that way the digestion will start in your mouth and the smoothie won’t fall too heavily on your cute little stomach. If you’re on the warm breakfast bowl bandwagon, you can make the latter greener in nature, too. I always lean towards the sweeter side, but if you’re feeling frisky, go ahead and make yourself a savoury breakfast bowl. You just want your bread? Fine, spread on top some wild leek pesto that you prepared with olive oil and salt, or you can get my DeLUXe wild leek pesto with hazelnut butter. Are you a more avocado-with-ramps-on-toast kind of person? No, still you want your bread buttered or, well, ghee-ed? Why not, just top it with fresh leafy greens and have your matcha on the side to be still on team green.



If you’re having something as scrumptious for lunch as a gigantic bowl of vibrant wild salad, please, work it into a satisfying dish. What do I mean? Well, nothing is as disappointing as a green salad tossed with oil, vinegar and salt, pretending to be a satisfying meal. Trust me on this one, I spent my early twenties thinking I could fool myself and others, but what I always came down to is this: to call a neat bowl of greens a Meal, it must satisfy the body, mind, and soul. Therefore, we shall turn our salad into a luscious Meal with the help of a few old tricks. All top chefs know that every mouth-watering dish has a few crucial components:

  • Flavour is, as it should be, obviously the number one indicator of a delicious dish. I believe we all have the right to eat only delicious food; then again, I am certain it is our duty to make (and often keep) our food delicious. This statement takes me six years ago to Arambol, Goa, which hosted my first experience of flavour complexity. It was a night under the stars and I was cooking dinner with a group of new-found friends, chatting all along. As we tasted our dahl and were left disappointed because “there was something missing”, I remember a nice, quiet German boy standing up to save the dignity of this traditional Indian dish. He sprinkled a few things in the pot, saying: “My father is a chef, and he always told me to add some sugar to a savoury dish, if I feel there is something missing, and vice versa add some salt to a sweet dish for a rounder flavour.” A few years later I found out about the holy trinity of flavour involving salt, sugar, and acid over at Sarah Britton’s, and I have kept their advice in my kitchen up until today.
  • Colour of the dish is what speaks to us first for it flirts with our eyes. I cannot stress the aesthetics on the plate enough, for it is just as crucial as aesthetics off plate, in every area of our lives. What does beauty mean to you? What purpose does it hold for you? Our patriarchal society has come to focus exclusively on the more masculine values like quantity, functionality, and power, while all the way neglecting beauty. Sure enough, if beauty is considered, it is more often than not in an undermining, criticizing manner. Beauty is a feminine virtue, and an end in itself. Its purpose is to feed our soul, which should be fed in everything that we do, but is often not. So let’s invite beauty into our kitchens, let’s play with the colours and shapes, even if this sometimes means just to spiral the white of cream on top of our green soups. At the end of the day, we must find we have given ourselves the space for our creativity to be expressed – if only for the purpose of joyousness, attached to the action.
  • Texture refers to the shape and state of our dish, and whether there is something to chew on. For best results, it is wise to combine opposing textures, for they are best enhanced this way. So, if it’s a creamy soup that we want to give texture to, we could add something like oven-baked chickpeas, croutons, a handful of unshelled hemp seeds, or simply toasted nuts. In the case of a salad, we want to finish it off with ingredients that will surprise and fascinate us, once we bite into them. Avocado slices and cooked grains for tenderness? Roasted nuts, legumes, or toast for crunch? Boiled, cooked or oven-roasted veggies for a temperature kick? Improvise, the sky is the limit.



We can improve the greenness of our plate any time of day. Do you like chocolate? I know, what kind of question is that?! That’s good news, because cacao conceals the taste of green-blue microalgae like chlorella superbly. Try adding green superfood powder of your choice into the batter next time you make muffins, or add it to your kickass raw chocolate. Just remember to start off with little and up your amount as your taste buds get used to the flavour of chlorophyll. Yoghurt is another great concealer, just add a teaspoon of the green goodness for an afternoon pick-me-up, or you can make your own raitha by adding broiled leafy greens to yoghurt of choice, alongside some garlic, salt, and olive oil. Remember you can always use non-dairy yoghurt here, my favourite being coconut yoghurt. Feel like you need a crunch? Kale chips! There are zillions of recipes for kale chips on the internet, but I would favour two: one baked,  the other raw, both equally amazing. And, as ever, there is also a no-brainer available, which I’m also a fan of: spirulina and chlorella in capsules. If you’re going to consume these regularly, I recommend you take breaks every couple of months. And if you’re going to give them to your kiddos (who, by the way, love them!), make sure to skip one day of the week, every week.



Dearest Green team! I hope you got some inspiration of how to up your green intake from this (really long) post that was written in devotion, love, and hopes to bring about some light. To give you the inspiration that you need to fuel your body right, so that it can follow your soul into bliss.


Catch you later,


3 nasveti za bolj Zelen Krožnik

zeleno7Ole, kako je lepo! Pri nas že mesec dni vse zeleni. Ptički zelo zgovorno napovedujejo novo življenje. Mati Narava ljubeznivo ponuja prve slastne in zdravilne darove sveže načetega cikla; čemaž, koprive, regrat, trpotec, trobentice, vijolice. In vse odkar je Ostara razlila zeleno tempero nad našo deželo, je nekaj kapljic priletelo tudi nad mojo kreativnost, saj se nikakor ne morem najesti Zelenega. Od tedaj so vsi moji obroki v zelenih odtenkih, ali pa imajo vsaj zelene modne (hranilne) dodatke, pa tudi moje slastno + zdravo ustvarjanje znotraj al-Iksirja je zajela zelena epidemija: tako granole, kot tudi ploščice so podlegle in sedaj vibrirajo POMLADNO ZELENO.

Zelena barva …

Tedaj sem bila sicer še gimnazijka in skrb za svoje telo vrednotila glede na odsev v ogledalu, toda živo se spominjam bum-a, ki je odmeval po izdaji knjige Green for Life, ali v slovenščini Zeleno za življenje, avtorice Victorie Boutenko. Se je spomnite? Kar naenkrat so vsi – v Sloveniji seveda z zamikom –govorili o pomenu klorofila za zdravje. Čez nekaj let sem ob branju knjige idejo tudi sama kupila. Kupila že, nisem je pa še živela. Ah, kje. To se mi dogaja šele zadnjih nekaj let, odkar sem začela živeti in se prehranjevati bolj v skladu z letnimi časi; in odkar sem začela poslušati in slišati, kaj moje telo v danem trenutku potrebuje. Sedaj sem vsako pomlad pripravljena. Ko prične oči božati nežno zelena barva poganjajoče narave, vem, da me bo kaj kmalu zgrabila neizprosna potreba po Zelenju.

To izgleda tako, da naju med raziskovanjem našega zelenečega Krasa s Svarunom lahko najdete, kako žvečiva regrat, ali čemaž, ali rukolo. To izgeda tako, da pričnem kupovati ogromne količine zelenja, ki ga potem sočiva, uporabiva za smutije, solate, juhe, in še bi lahko naštevala; zelenje vedno poide prej kot ideje. In letos to izgleda tako, da sejem vrtno krešo, berivko in špinačo, in dnevno opazujem, kje je že kaj pognalo.

Ali vemo, kaj je tisto, kar obarva zelenjavo zeleno?

Klorofil, seveda. Klorofil v resnici vsebujejo vse rastline, ne glede na barvo, ampak eno pravilo drži kot pribito – več kot klorofila vsebuje rastlina, bolj je zelena. Klorofilu rečejo tudi zelena ali rastlinska kri, saj je molekula klorofila identična molekuli hema, osnovnega gradnika naših eritrocitov, z eno razliko: klorofil ima na sredini vezano molekulo magnezija, hem pa molekulo železa. A ni to naravnost presunljivo in čisto nič naključno? Sploh, če se lotim naštevanja zdravilnih učinkovin klorofila, ki segajo od čistilnih do protivnetnih in obnovitvenih. Ampak ker ljudje nimamo toliko pozornosti, kolikor ima klorofil zdravilnega potenciala, si bom drznila omeniti samo tiste, ki se mi osebno zdijo najbolj fantastične:

–          prečisti organizem strupov in ostankov zdravil

–          eliminira slab telesni vonj in zadah

–          deluje protivnetno pri vnetju grla, artritisu, kožnih obolenjih

–          zavira nastanek čirov

–          gradi kri

–          obnavlja tkivo

–          krepi črevesno floro

–          zmanjšuje učinke sevanja na telo!

… za zdrava jetra

Ja, zelena je nedvomno najbolj hip barva pomladi, in to ni kar iz trte izvito – kar je meni, večni iskalki smisla, zelo všeč. Pomladno zelena je barva jeter in glede na Tradicionalno kitajsko medicino, je pomlad čas jeter. Zeleno barvo asociiramo z jetri ne zato, ker bi bila človeška jetra zelena, ampak najbrž zato, ker je zelen žolč, tekoči produkt jeter, ki je bistven za prebavo maščob. Zelena barva naša jetra nežno spodbuja k harmoniji, prav tako ima to funkcijo tudi vsa zelena hrana, sploh tista, ki je grenkega okusa. Ste tudi vi pomislili na regrat? Res, regrat je odličen čistilec jeter, kot tudi kurkuma, artičoke (tudi v kapsulah), kalčki, spirulina in klorela, indijski trpotec, triphala, grenivka, papaja, špinača, sezam in tahini, MSM, zeolit, rjave kelp alge, ječmenova ali pšenična trava. Radič, ki je preživel zimo na vrtu? Vsekakor. Kaj pa prvi letošnji motovilec? Še kako. Čemaž, ki nas z značilno rezko aromo povabi v gozd ali ob reko? Ja, prosim.

Jetra so v naših telesih velikokrat najbolj zapacan organ. Preveč zaužitih maščob, kemikalije, toksini in procesirana hrana upočasnijo na stotine biokemijskih procesov v jetrih, ki skrbijo za lahkoten krogotok energije v telesu in umu. Ljudje z zdravimi jetri so mirni in odločni. Če pa ste pogosto jezni, eksplozivni, nepotrpežljivi, neodločni, zamerljivi ali nasilni, vam morda vaše čustvovanje sporoča, da potrebujejo vaša jetra malce več ljubeznive pozornosti.


Sedaj pa k mojim 3 nasvetom za bolj zelen krožnik. Ali se odločite spomladansko očistiti svoje telo ali ne, je vaša odločitev. Vedno pa se lahko odločite, da boste vsaj spomladi zaužili več zelene barve ter tako pomagali svojim jetrom k boljšemu delovanju, mar ne? Kako pa? Preprosto.


Ali si za zajtrk že pripravljate pisane smutije? Super za vas. A so zeleni? Še bolje! Če še niso, lahko to postanejo z dodatkom sveže listnate zelenjave (špinača, blitva, solata, regrat, kopriva, pa tudi preživeli zimski kodrolistnati, toskanski ali navadni ohrovt), žličko zelene superhrane (spirulina ali klorela v prahu, pšenična ali ječmenova trava v prahu), semen koprive, ki ste jih nabrali, ali žličko matcha čaja. Ne bi dajali čaja v smuti? Nič hudega, svoj klorofil lahko popijete tudi v čaju, saj ga tako zeleni, kot tudi koprivni in matcha čaj vsebujejo. Ne bi zelenega smutija za zajtrk? Lahko si privoščite kakršenkoli smuti, pa po njem potresete granolo z dodatkom zelenih superživil. To je granola z dodatkom zelenih superživil, ki si jo z lahkoto pripravite sami, ali pa pobarate mene. In povem vam, to je granola, ki z lahkoto postane navada. Morda še drobno priporočilo v zvezi z uživanjem smutijev: vedno jih potresite z nečim, kar zahteva žvečenje – zakaj lahko izveste tukaj. Če ste še vedno na toplih skledah za zajtrk, lahko tudi njih čisto enostavno obarvate v zeleno. Ste bolj od kruhca za zajtrk? Krasno, namažite ga s čemaževim pestom, ki ste ga pripravili z malce oljčnega olja in soli, lahko pa pri meni dobite deLUX Čemažev pesto z lešnikovim maslom. Bi raje avokado z limoninim sokom, soljo in nasekljanim čemažem? Mmm, tudi jaz. Če pa bi svoj kruh na vsak način namazali z maslom ali gheejem, si ga vsaj obložite s svežimi listi zelenja po izbiri, zraven spite matcha čaj, pa bobu lahko še vedno rečete – bob.



Če imate za kosilo nekaj tako krasnega, kot je ogromna skleda žive, živahne, divje solate, potem jo – lepo prosim – pretvorite v zadovoljujoč obrok. Nič ni bolj prevarantskega kot zelena solata s polivko iz olja, kisa in soli, ki se pretvarja, da je celosten obrok. Verjemite, v svojih zgodnjih dvajsetih sem dolgo blodila po tistih vodah in se vsakič znova znašla pred tem edinstvenim dejstvom: da postane solata Obrok, mora zadovoljiti tako telo, kot tudi um in duha. Solato zato pretvorimo v zadovoljujoč Obrok z uporabo nekaj trikov starih mačkov. Vsi vrhunski kuharji namreč vedo, da ima vsaka zadovoljujoča jed več bistvenih komponent:

  • Okus je iz očitnih razlogov zelo pomembna komponenta izjemnosti naše jedi, in prav je, da je tako. Mislim, da imamo vsi pravico jesti samo slastno hrano; z druge strani pa mislim, da imamo vsi dolžnost našo hrano narediti slastno. Ta trditev me popelje šest let nazaj, v Arambol, Goo, in mojo prvo izkušnjo s kompleksnostjo okusa. Pod zvezdami sem džungli ob tabornem ognju s skupino novih prijateljev kuhala večerjo in se sproščeno pogovarjala. Ker se nam dahl nekako ni izšel, kot smo si bili želeli, se prijeten, tih Nemec, čigar ime sem že pozabila, izprsil in vrnil čast indijski tradicionalni jedi z besedami: »Moj oče je kuhar in odkar pomnim, mi ponavlja iste besede: če se ti zdi, da slani jedi nekaj manjka, dodaj sladilo; če nekaj manjka sladki jedi, ji dodaj sol.« Čez nekaj let sem pri Sarah Britton izvedela še za kislo komponento, in od tedaj vsebujejo vse moje jedi sveto trojico okusov: slano, sladko, kislo.
  • Barva je tista komponenta jedi, ki prva spregovori z nami. Z našimi očmi. Nikoli ne morem dovolj poudariti estetike na krožniku, saj je tu prav toliko pomembna kot v vseh ostalih aspektih življenja. Koliko ti pomeni lepota? Ali znaš videti njeno uporabno vrednost? Lepota se mi zdi v temle našem patriarhatu, ki vrednoti zgolj kvantiteto, funkcionalnost in moč, popolnoma podcenjena. Opažena je že, toda povečini zgolj na opolzek, razvrednotujoč način. Smisel za lepoto je ženska vrlina, in je sama sebi namen. Bistvena je, ker dolgoročno hrani našo dušo, in ta bi morala biti zadovoljena pri vsem, kar počnemo v dnevu. Zato se igrajmo z barvami in oblikami v življenju in na krožniku, pa četudi po naši zeleni juhi narišemo zgolj belo spiralo iz kisle smetane – prave ali tiste iz indijskih oreščkov. Ko potegnemo črto, mora biti jasno, da smo si nanudili čim več kreativnosti – četudi zgolj zaradi tistega veselja, ki ga dejanje samo sproža.
  • Tekstura se nanaša na dejstvo, ali imaš v jedi »v kaj ugrizniti« in pa na obliko in agregatno stanje naše jedi. Za najuspešnejši izid je modro združevati nasprotujoče si teksture v eni jedi, saj na ta način vse pridejo bolj do izraza. Če govorimo o juhi, jo je zatorej premeteno posuti z nečim konkretnim, nečim hrustljavim. Kaj pravite na v pečici popečeno čičeriko ali kruh, morda samo pest neoluščenih konopljinih semen ali drugih praženih oreščkov? Našemu zelenju je zato za zadovoljujočo izkušnjo potrebno dodati sestavine, ki nas bodo presenetile in navdušile, ko bomo ugriznili vanje. Narezan avokado in kuhane žitarice za mehkobo? Pražene oreščke, čičeriko ali kruh za hrustljavost? Kuhano, soparjeno ali v pečici pečeno zelenjavo za raznolikost v temperaturi in širino okusa? Dajte si duška – za dušo.



Za povečan vnos klorofila v telo lahko poskrbite kadarkoli v dnevu. Imate radi čokolado? Saj vem, kakšno vprašanje pa je to?! Krasno, s kakavom lahko super prekrijemo okus zelenih mikroalg, brez da bi delali kompromise pri okusu. Dodajte nekoliko zelene superhrane v prahu v maso naslednjič ko pečete muffine, ali ko delate presno domačo čokolado. Začnite z malo in količino povečujte postopoma, ko se brbončice privadijo okusa zelenega. Jogurt je še ena stvar z izrazito močjo prikrivanja okusa; dodajte žličko zelene superhrane vanj za popoldansko malico, ali pa soparjeno zelenolistnato zelenjavo, skupaj s česnom, soljo in malce olivnega olja, za zanimivo jogurtovo polivko. Mimogrede, če ne uživate jogurta iz živalskega mleka, lahko uporabite tudi sojinega, kokosovega, ali pa si pripravite svojega iz ovesa in/ali oreščkov (objavim recept, ko se opogumim). Bi nekaj hrustali? Ohrovtov čips! Za pripravo tega je po mojih izkušnjah najboljši kodrolistnati ohrovt, ampak tudi toskanski in navadni povsem zadovoljita hrustljava pričakovanja po nečem pregrešno dobrem. Receptov za ohrovtov čips na spletu kar mrgoli, na primer tale, tukaj pa najdete presno različico. Za bolj zeleno telo je tu vedno tudi najhitrejša rešitev, za katero tudi sama posegam – spirulina in klorela v kapsulah. Če boste ti dve prehranski dopolnili jemali na dolgi rok tako kot jaz, vam priporočam redne premore vsakih nekaj mesecev. Glede »kdaj in koliko« boste pa morali vprašati svoje telo. Če ju boste dajali svojim malčkom (ki jih imajo, mimogrede, zelo radi), priporočam vsaj en dan v tednu premora. Sama pri tem vestno računam na svojo pozabljivost.zeleno6


Takole, dragi moji Zeleni prijatelji. Tale zapis pa premore krepko več kot le tri nasvete, kaj? Zapisani s predanostjo in ljubeznijo v upanju, da vam koristijo pri grajenju najboljšega jaza, vas lepo pozdravljam v pravo pravcato Zeleno pomlad. Naužite se je – v vseh pomenih besede.

Do prihodnjič,




Večno rastemo, večno ekspandiramo ~ We’re forever growing and expanding

Prijatelji, pomembno obvestilo imam.

Iz dveh razlogov bo moj eliksirček, dragi varuh mojih blog zapisov, odslej deloval dvojezično, saj prihajajo zapisi tudi v angleščini. Zakaj?

1. Zakaj pa ne? O sebi in ostalih ljudeh najraje razmišljam kot o bitjih, ki večno rastejo, se večno širijo. Mislim, da je takšna narava človeka, ki odpira srce. Tak človek namreč vidi, da omejitev v resnici ni. Nič ni zares moje in ničesar ne morem zadržati; zato samo dovoljujem energiji, da priteka, se pomeša z mojo čudovito unikatno mešanico biserov (vseh sort – tako brušenih, kot tudi tistih, ki jih to še čaka) in potuje naprej v svet, kjer ga oplemenitena plemeniti. Svet. Naš dom. Brez meja, se spomnimo? Ves svet je naš dom, topel in domač.

2. Pobuda je zasluga Roberta in Silvie, sorodnikov iz Španije, ki sva ju s Svarunom obiskala ravno v tem obdobju lani. V zameno za gostoljubje sem z največjim veseljem – po šestih tednih Tenerifov brez kuhinje, štedilnika, in včasih celo ognja – pripravljala kosila in večerje jaz. Ker sama nista huda ljubiteljska kuharja, rada pa dobro jesta, in ker sem ju uspela prepričati, da so dobre in zdrave jedi povsem enostavne za pripravo, sta me pričela “masirati”, naj pričnem svoj blog pisati v angleščini. “V angleščini?! Ko pa sem tako zaljubljena v slovensko pisano besedo, ” sem se izmikala. To je sicer res, toda še pred sedmimi leti to ni držalo; nekje v srednji šoli sem namreč začela pesniti, pisati in celo razmišljati v angleščini. To je trajalo ves čas študija angleščine in vse dokler nisem spoznala nekoga, ki mi je pokazal lepoto slovenske besede (hvala, mimogrede). In sedaj sem tu, kjer se izzivam: v eni roki držati slovensko pero, z drugo pa dosegati angleško tipkovnico. Ognja je veliko, že viham rokave. Veselite se z menoj!

Z ljubeznijo,



Dearest friends, I have a very important announcement for you today.

Out of two reasons, the posts in this precious depository of my creative outpourings, will be in English as well. Why is that?

  1. Pourquoi pas? I like to think of myself and others as predominantly beings with an unmeasurable ability of growth and expanse. I think this is the nature of a human who is opening their heart, for he sees the unlimitedness of it all. Nothing is truly mine and there is nothing to hold on to; there is, rather, the power in embracing the flow of energy, letting it mix with our unique blend of potentials, and then letting go of it. It will flow to the world, our home, so warm and cosy. No limits, right?
  2. It is Robert and Silvia’s fault. They are our relatives from Spain, whom me and Svarun visited last spring. Their hospitality was outstanding so in return I willingly started cooking for us all; this all felt really good after six weeks of Tenerife with no kitchen, no stove, and oftentimes even no fireplace. Now, Robert and Silvia are no cooks, they’ll tell you themselves – but they do like to eat good. And ever since I managed to convince them that cooking healthy and good can be really easy, they insisted I start my blog in English as well, so all the other sheep, who unfortunately don’t speak Slovene, can benefit. “English?!” I was shocked “but I love writing in Slovene”. This might be true now, I do love writing my poems and essays in Slovene, but only seven years ago, things were different. Somewhere in high school I started writing and thinking all my voluntary thoughts in English. This lasted quite a few years, until I finally met someone who pointed me to the beauty of Slovenian written word (thank you, by the way). And now, ladies and gentleman, I challenge my creativity to hold my Slovenian pen in one hand, and reach the English keyboard with the other. I feel a lot of fire, so I’m pulling my socks on. To be continued …




Kraljevski Zajtrki v skledi


Kako se zjutraj prebudimo?

Ali se prebudimo sami, ali pač dovolimo, da nas nadležna budilka nasilno prerešeta? Ali skočimo iz postelje in dovolimo, da um nemudoma prične zbezljano porivati dolžnosti na sezname v glavi, ki niso šli niti ponoči spat? Ali zmečemo nek naključen zajtrk v grlo, mimo zob in žvečenja, ter dovolimo, da nas teža obveznosti popolnoma sključi?

Jutra so zame zelo posebna. So moj najljubši in najsvetejši čas, ko se preko joge in meditacije povezujem z duhom, gradnikom vsega, kar je. In šele do pred kratkim je za moja jutra držalo eno samo pravilo: če se zbudim pred Svarunom in obudim k življenju spokojnost v sebi na podlogi za jogo in meditacijski blazini, v dnevu jaz gradim »tisto, kar si želim«; v kolikor vstanem šele s sinom in zatorej ne uspem vzpostaviti miru v mislih, je dan prepuščen sam sebi. In, prmejduš, da nisem znala prevzeti odgovornost za svoj dan.



Ko se je to vprašanje dodobra usedlo v moje misli, je tako naneslo, da sem nekega dne med pripravljanjem energijskih ploščic poslušala Abrahama. Ta je seveda govoril o tem, kako pomembna je prva stvar, ki jo naredimo zjutraj in svojo trditev podkrepil z razlago:

Med spanjem zdrsnemo iz telesa v svet brezmejnih možnosti! Tam pozabimo na skrbi prejšnjega dne (in če se prav nočemo ločiti od njih, jih sanjamo), na fizične ovire in samo kreiramo, s polno paro. Zaradi tega smo, ko se zjutraj zbudimo, ločeni od vsega, kar nas ovira. To je čas, ko je vse mogoče. To je čas, ko smo najbolj uglašeni za kreiranje takšnega življenja, kot si ga želimo. Ja. To je čas, ki ga je vredno izkoristiti za duhovno prakso, ki nas dviguje. To ni čas za se zapoditi k računalniku, mobitelu ali početi nekaj, ob čemer smo zvečer omagali – namesto tega raje meditirajmo, vadimo tai chi, rišimo, barvajmo mandale, pojmo, zrimo v vzhajajoče sonce, berimo Tečaj čudežev ali drugo duhovno literaturo. Nikakor ne začnimo razmišljati o stvareh, ki jih moramo postoriti, saj nam te stvari pijejo energijo. Raje si zvečer napišimo seznam vseh obveznosti za naslednji dan, in zjutraj vežbajmo pozitivno razmišljanje.

Konec koncev je določena stvar za nas samo toliko resnična, kolikor pozornosti ji namenimo. Zato zjutraj raje namenimo pozornost stvarem, ki nas razveselijo, gradijo in spodbudijo k temu, da smo Danes najboljši mi, kar smo lahko. In ena teh stvari je nedvomno zdrav in slasten zajtrk. Pravijo, da je treba zajtrkovati kot kralj, obedovati kot gospod in večerjati kot revež. Kako zajtrkuje Vaša Visokost?


Polnovredne žitarice

Paul Pitchford v svoji knjigi Healing with Whole Foods (ki jo navadno imenujem kar “moja biblija”) trdi, da si človek s kakovostno polnovredno rastlinsko prehrano zagotovi vse potrebe po hranilih. Njegova teza je produkt več desetletij trajajočega študiranja in apliciranja moderne nutricistike, kot tudi modrosti starodavnih azijskih tradicij, na primer Ajurvede in Tradicionalne kitajske medicine (TKM). Po njegovem mnenju kakovostno polnovredno rastlinsko prehrano sestavlja vesela mešanica polnovrednih žitaric in raznolike zelenjave, sadja in zelišč, ki je v skladu z letnim časom, v katerem smo, in, v kolikor je le mogoče, ekološka in lokalna. Tako polnovredne žitarice, kot tudi sadje in zelenjava, so ogljikovi hidrati, ki jih zjutraj še posebej rabimo, da nas napolnijo z energijo.

Na mojo žalost pa v pogovorih z ljudmi opažam, da v zraku še vedno obstaja zmotno mišljenje, ki meče vse ogljikove hidrate v isti koš – takega, na katerem se sveti napis “škodljivo” ali “redilno”. To je zato, ker smo dolga desetletja vsem ogljikovim hidratom (precej zaničujoče) rekli kar “škrob”, in ga veselo krivili za našo preobilnost, pa tudi zato, ker smo polnovredna, zdravilna žita pahnili v pozabo in dovolili belemu rižu ter izdelkom iz bele moke, da zasedejo škrobnati prestol v naših možganih. Ja, žitarice so tudi ogljikovi hidrati, ampak polnovredne žitarice, o katerih govori ta članek, spadajo med kompleksne ogljikove hidrate, ki si na strani uporabnikov zaslužijo še eno možnost. Naši predniki so jih pred našo pozabo bržkone gojili že na tisoče in tisoče let, saj so se zavedali njihove vsebnosti hranil, nujnih za razvoj, vitalnost in preventivo pred boleznimi.



Polnovredne žitarice zadovoljijo potrebo po hrani in okusu, nam dajejo energijo in vzdržljivost, delujejo pomirjevalno in spodbujajo globok spanec. Nadalje vzpostavljajo zdravo prebavo, hitre reflekse, dolg spomin in jasen um. Kul, kajne? Bistveno pri uživanju polnovrednih žitaric je žvečenje, na temo katerega sem prav tu pred nekaj dnevi objavila članek, ki vam ga svetujem v branje. Samo s preudarnim žvečenjem lahko pričakujemo, da se bo ves spekter hranilnih snovi vsrkal v naš sistem, saj se mora slina dodobra pomešati s hrano, da bi ogljikove hidrate ločila na enostavne sladkorje in ostala hranila. Namreč, prebava ogljikovih hidratov se začne v ustih, kjer encim iz sline, amilaza, kompleksne ogljikove hidrate pretvarja v enostavne sladkorje, ki se že v ustih vsrkajo v kri in nudijo takojšen zalogaj energije. In ta je zjutraj potrebna, da se veseli in zadovoljni odpravimo v dan.

Med polnovredne žitarice uvrščamo pšenico, oves, ajdo, proso, koruzo, kvinojo, amarant, rjavi/ črni/ rdeči riž, rž, kamut, ječmen, pira. V hladnejših obdobjih leta v Kraljevsko skledo vključimo kuhane žitarice, v toplejšem času pa lahko samo namočene in dehidrirane ali nakaljene.



Kraljevski Zajtrk v skledi

1 del kuhanih polnovrednih žitaric

1 del svežega sadja (solo ali mešano, vedno pa sezonsko)

1 del nečesa tekočega (mleko po izbiri, smuti, sveži sok, sadna čežana)

Slastni dodatki za izboljšanje teksture:

̴ praženi/namočeni/namočeni in dehidrirani oreščki in/ali semena
̴ namočena/nakaljena/namočena in dehidrirana žita
̴ masla iz oreščkov in/ali semen (ki jih lahko dobite tudi pri meni), kot so 
tahini, mandljevo maslo, lešnikovo maslo, arašidovo maslo, itd.
̴ granole, kosmiči ali tradicionalni corn-flakes (najbolje iz koruznega 
drobljenca in zaželjeno brez sladkorja)
̴ sadni čips (brez dodanega sladkorja), iz kokosa, banane, jabolk, itd.

Slastni posipi za dekoracijo in vitamine:

̴ suho sadje (brez dodanega sladkorja), na primer rozine, aronija, 
inkovske jagode, datlji, goji jagode
̴ konopljina semena, oluščena ali neoluščena, so odličen vir beljakovin 
in omega 3 maščobnih kislin
̴ cvetni prah, eden najboljših virov beljakovin v naravi (100g jih ima toliko 
kot 500g govedine)
̴ superhrana v prahu ali granulah, na primer klorela in spirulina za dobro kri
in vitalnost, baobab za vitamin C, kakav in kakavova zrna za antioksidante 
in magnezij, koprivina semena za železo, maca za uravnavanje hormonov, itd.
̴ užitne rožice, kot so trobentice, vijolice, marjetice, ognjič, kapucinke, 
boreč, rman, regrat
̴ sladkosnedi lahko dodate kakšno sladilo, na primer melaso, med, datljev ali 
kokosov sirup

Žitarice namočimo vsaj čez noč, najbolje pa za 24ur. Jaz med pripravo večerje
namočim žito in/ali stročnice za drugi dan. Nato vodo odlijemo, jih dobro 
speremo in skuhamo v vodi, ki ji dodamo sol šele po končanem kuhanju. Žita
je vedno priporočljivo kuhati v večjih količinah, da imamo v hladilniku vedno
možnost zdrave in slastne malice ali kosila.

V kraljevsko skledo naložimo žitarice, zalijemo s toplo ali hladno tekočino 
in narežemo ali zmečkamo sadje. Dodamo nekaj ali več stvari, ki bodo naši 
skledi izboljšale teksturo (saj je vedno fajn ugriznit v kaj trdega, mar ne),
in posujemo z estetskimi vitaminčki. Fajn je odpreti omaro in dopustiti tele-
su, da se samo stegne po tisti kozarček granole ali rozin; temu se reče intu-
itivno hranjenje in nekaj je na tem, vam povem. 

Najpomembnejša stvar pri Kraljevskem zajtrku v skledi je estetika. Lahko je 
vaš okus za estetiko, tako kot moj - čudoviti nered, lahko pa zelo urejeno
vsaki sestavini pripišete svoj kotiček v vaši skledi. Kakorkoli, preden se 
vašega Kraljevskega zajtrka lotite, si na njem dodobra napasite oči.

Veselo zakorakajmo v pomlad, prijatelji, in – dober tek!



Dajmo, ŽVEČIMO HRANO (namesto dogodkov)

Če ste kot jaz, se vam zdi žvečenje sila sproščujoče. Žvečenje, polariziranje, kroženje, premetavanje sem ter tja – vse to učinkovito pomirja naš živčni sistem, pomembno je le, da ne hitimo in si zagotovimo dovolj širok časovni okvir.


Vzemši v obzir vse od naslednjega je torej edina stvar, ki sem jo do pred kratkim sama delala narobe, ta, da nisem žvečila hrane, marveč misli. Med hranjenjem sem tako obrok na avtopilota ekspresno skoraj mimo čeljusti zmetala v grlo, medtem ko je imel moj um »prosti ples«; lahko je zavandral kamorkoli je želel. Tu seveda ni izpustil priložnosti, da pogreje pretekle dogodke, ki mi ne služijo več (saj so me že bili pripeljali v sedanji trenutek), ali vizualizira prihodnje dogodke, ki me mečejo iz centra in prinašajo zgolj zavedanje, da sedaj še nisem tam (kjer bi se želela biti). Med hranjenjem, ko bi morala čeljust delati in um počivati, je bilo pri meni obratno.

Rezultat te inverzije? Hmnja.

Zakaj? Na splošno gledano je takole – če se podim po preteklosti in prihodnosti, nikoli zares ne živim. Nikoli nisem zares tu, zaradi česar ne morem a) izkušati in izživljati posledic svojih preteklih odločitev b) sprejemati vsega, kar je moj magnet privlekel v ta trenutek sedanjosti in c) v tem trenutku zavestno kreirati svoje prihodnosti. Kakšna škoda.



Če zveni znano, je čas dozorel za spremembo

Um naj med obrokom zgolj po liniji najmanjšega odpora zaznava občutke, ki jih možgani beležijo, čeljust pa naj dela. Ko se usedemo za mizo k obroku, si nanudimo senzualnosti. To pomeni, da iz hranjenja ustvarimo celostno telesno izkušnjo s čutno predigro in velikim finalejem. Za mizo povabimo vsa čutila in dele telesa:

̴ Pred uživanjem izklopimo um iz stalnega raketnega pogona. Osredotočimo ga. Lahko mu šepetaje povemo, da je čas za veselje, saj se nam obeta uživanje čudovite hrane in ga pri lastnem napihovanju dobrih občutkov le še motiviramo s kakšnim »juhej, fantastično se nam godi«. Toplo priporočam tudi blagoslavljanje hrane v dikciji ali pesmi; izražanje hvaležnosti za hrano pred nami nas bo osredotočilo in umirilo.

̴ Bodimo pozorni na to, kako se držimo. Če se zalotimo v svoji zvesti »računalniški drži«, jo izklopimo. Z rameni zarišemo krog nazaj, in jih spustimo navzdol. Mene je šele joga zares naučila sprostiti ramena, saj so ravno držo hrbta ramena kompenzirala s siljenjem navzgor. Hrbtenica je vzravnana, obe nogi sta trdno na tleh, v prsih pa tisti občutek, da odpiramo srce.

̴ Hrano si najprej dobro oglejmo, saj igrajo oči pomembno vlogo pri hranjenju. Ko nam je naš krožnik všeč, se pospešeno izločanje sline, bistveno za prebavo, začne. Če smo si vzeli čas za estetiko na krožniku, bodimo zdaj za to hvaležni – sicer naj nam bo pomanjkanje estetike motivacija za več kreativnosti pri polaganju hrane na krožnik prihodnjič.


̴ Sedaj odpremo nosnice in zajamemo esenco hrane pred nami. Če smo telesu prisluhnili in imamo na krožniku tisto, za kar nas je prosilo – srečni mi! Nič ne pospeši izločanja sline tako kot tista hrana, ki jo telo v tem trenutku rabi … no, tudi naši najljubši hrani gre pri tem dobro od rok. Vonj hrane naj preplavi celotno naše bitje, in slina celotno ustno votlino.

̴ Čas, da ošvrknemo pribor. Jejmo iz in s stvarmi, ki imajo dušo, saj le ta prida k pozitivni vibraciji celotnega doživetja. Sama imam rada lesene ali lončene krožnike in skledice, sploh če jih lahko kupim naravnost od izdelovalca, ali pa dobim v dar od Svarunove babice s prefinjenim okusom za rustikalno. Pri srcu mi je tudi cvetlični porcelanast komplet prastarih krožnikov kot del zapuščine od mame in none.  Lesen pribor je super, ker v nasprotju s kovinskim ne spušča ionov v hrano in spreminja kemijske strukture. Je pa res, da se močni okusi včasih kar zažrejo vanj in potem včasih, hm, žlica polarizirana s paradižnikovim golažem ne paše ravno v jutranjo sladko kašico.



Umetnost Žvečenja

Zakaj? Žvečimo zato, da hrano polariziramo s svojo energijo in si s tem olajšamo prebavo. Horace Fletcher, Viktorijanski navdušenec nad zdravo prehrano, ki je zaradi svojega učenja dobil naziv “Veliki prežvekovalec”, je trdil, da nam pravilno žvečenje hrane daje več telesne moči. Sledjo tezo je tudi dokaj zgovorno dokazal, ko se je oseminpetdesetletni v seriji eksperimentov, ki so testirali moč in vzdržljivost, pri vseh bolje odrezal od mladostnih študentov univerze Yale v ZDA.

Prebava ogljikovih hidratov (OH), ki pri zdravem načinu prehranjevanja sestavljajo večidel vnešene hrane, se prične v ustih. Tu encim amilaza iz sline razgradi kompleksne ogljikove hidrate (žitarice in zelenjavo) v enostavne sladkorje (glukozo, fruktozo in saharozo), ki za naše telo predstavljajo osnovno gorivo, zaradi česar gredo iz ust naravnost v krvni obtok. Tako postanejo ostali gradniki naše hrane – olja, proteini in minerali – na voljo za lažjo absorpcijo. Da bi iz nje dobili resnično celoten hranilni potencial, je potrebno polnovredno hrano žvečiti do tekočega agregatnega stanja. Če tega ne storimo, bo prebava otežena, mi pa podhranjeni in zelo verjetno tudi utrujeni in napihnjeni. Mastna hrana, sladkarije, meso ter močno predelana hrana zadovoljijo le trenutek poželenja, takoj zatem pa omrtvičijo naše čutilne brbončice na jeziku. Poleg tega je njih okus v ustih bolj kot jih žvečimo, vedno slabši. Pri kompleksnih ogljikovih hidratih je ravno nasprotno okus vse slajši, tem bolj jih žvečimo.   

In sedaj – v akcijo. Da se vpeljemo v navado, za začetek žvečimo vsak grižljaj trideset sekund. Pomaga tudi, če vmes odložimo pribor. In to, da si predstavljamo, da tale čudovita hrana pred nami, s katero ostajamo zdravi in srečni, ocenjuje naše prežvekovalne sposobnosti. 

Dober tek vsem.