Eno leto mineva, odkar sem brezkompromisno zavila na svojo pot zelene ovsene revolucije in od tedaj z vaše strani velikokrat prileti odobravanje, spodbuda, ali navdušenje nad tem, kar počnem. Vsaka tovrstna hvala je gorivo za naprej v trenutkih, ko se še »zahaklam« za lastni ego; ta zvesto dvomi v mojo iniciativo in mi s tem pije energijo po slamici. Zatorej hvala za hvalo, s pridom jo uporabim.

Spet drugič me v nabiralniku pričaka samo vprašanje. Tako sem nedavno tega prejela sporočilo znanca, ki je želel vedeti, kako sem se podala na Svojo Pot. Odgovor se mi je zasvetlikal kot manjkajoči del puzzlov, kot uvodni del epopeje, ki jo osmišljam že nekaj časa z namenom, da zdravo življenje in razmišljanje približam čim širši množici ljudi. Vzemite zatorej sledeči oris kot most, ki mojo preteklost povezuje s prihodnostjo, obe enako pomembni ali nepomembni – kakor pač vzamemo s stališča edinega pomembnega trenutka: tega trenutka, ko je prihodnost v naših rokah.

Moja pot. Kot oseba s mnogimi strastmi sem že kot mala slutila, da bom v življenju to in ono. Temu in onemu je bilo vedno skupno kreativno izražanje, saj sem kreativna jaz pač »najbolj jaz«. Pogovori z Bogom pojasnijo, da se dobro počutimo tedaj, kadar najglasneje slišimo svojo dušo iz globin prikimavati: »O, ja. To sem pa jaz. To je to. Ya, man!«. Mislim, da ne obstaja veliko oblik izražanja, ki se jim s težnjo najti samo sebe nisem vsaj za nekaj časa popolnoma predala z vnemo, ki jo najbrž premoremo samo horoskopske ribice. Ob tej priložnosti sicer ne bom omenjala vseh asov, ki v rokavu kakor vino nabirajo leta, z njimi modrost in blagoslove, lahko vam pa povem, da sem nekoč neko kavno mizico oblekla z mozaikom iz drobcenih ploščic in uživala v  izkušeni potrpežljivosti. Mnogo let po tisti kavni mizici sem opazila, da se vedno pogosteje znajdem v kuhinji. Tudi, ko ni nikakršne prognoze glede lakote s strani rastočega kobacavčka. Tudi v Uricah Zame me je neka nevidna sila navdiha uspela kot mesečnika zvabiti med zdrav(iln)a, polnovredna živila s prerokbami, ki so mi očarani zagotavljale, kaj vse je mogoče v svetu, kjer sta zdravo in slastno najboljša prijatelja. Dandanes me še vedno najpogosteje najdete v moji prikupno kaotični kuhinji, kjer za vse nas, ki imamo ta krog še veliko za bregom, izdelujem sinergijske poslastice na osnovi oreščkov in ovsenih kosmičev ter raziskujem koncept slavnega prapdedka Hipokrata: »Hrana naj bo vaše zdravilo in vaše zdravilo naj bo vaša hrana.«

To, da je hrana lahko naše zdravilo, sem slišala še v časih, ko se mi je trditev zdela znanstvena fantastika. Zakaj? Četudi nisem nikoli zares vedela, kam me bo veter ponesel, mi je bilo nekaj popolnoma jasno: za pot bom namesto damskih čeveljcev s petkami potrebovala gojzarje. Je že tako, da grem vedno po težji poti. Za to sem se v bridkem obžalovanju dolga leta obsojala, sedaj pa končno vem, da je to zgolj zato, da se 1. več naučim, 2. več doživim in 3. imam več predati naprej. In tako sem, zvesta svojemu načinu, pot do blagostanja malce začinila z vmesno postajo, ki mi je dala vetra. Motnje hranjenja.

Sedaj stojim hvaležna tudi za vsa leta, preživeta na dnu najbolj skrivnostnega, temačnega kotička lastnega ega, kjer sem se borila vštric premnogo deklet in žensk. Zavoljo teh let vem več o sebi, o svetu in o prepadu, ki mu pravimo zasvojenost. Miže še poznam pot do prepada, četudi že dolga leta ne zahajam več tja. Niti ne prosim več Vesolja, naj ta prepad izbriše iz obličja zemlje. Ne. Pomembna je njegova naloga, saj nas opominja na možnost izbire. Vse, kar moramo vedeti, je kam smo namenjeni. Če želimo izkusiti življenje zgolj na materialni ravni in služiti telesu (beri: obremenjevati se in delovati zgolj za zunanji izgled), namesto usposobiti telo, da služi nam (beri: hraniti ga z zdravjem, nuditi fizično aktivnost, ga pobožati in pocrkljati čim bolj pogosto) … potem je morda prepad res za nas. Če pa želimo stopati po svoji poti raje kot prepad izberimo, da nas čarovnija znotraj in zunaj nas poljubi, prevzame in popelje naprej.

Naj nazadnje strnem odgovor na začetno vprašanje: po svoji poti sem začela hoditi, ker nisem videla nobene alternative, ki bi ji lahko brez pomisleka pokimala. Hoditi v službo, da lahko plačam vrtec otroku, ki bi tako ali tako moral biti z menoj vse dokler sam ne izrazi drugačnih želja? Zame to ni bilo sprejemljivo. Svarun je bil brca v zadnjo plat, ki sem jo potrebovala, da začnem živeti sanje, ki sem jih sanjala vse dotlej: v polnosti uporabiti svoj unikaten potencial in tako ustvariti nekaj večjega in obstojnejšega, kot je moj individualni obstoj. Onkraj strahu pred preživetjem prisežem, da obstaja prostor, kjer si sami kreiramo točno takšno življenje, kakršnega si želimo. Prav vsem ga iz dna srca privoščim, kajti prav vsi si ga v vsej svoji človeškosti zaslužimo.