Glede na količino časa, ki ga z ljubeznijo in predanostjo preživim v moji zeleni kuhinji (moj najljubši kotiček doma, takoj za obiljem Matere Narave, v širšem pomenu besede »dom«), bi človek morda sklepal, da imam na dosegu roke vselej asortiment vsaj petih različnih, delu dneva primernih zdravilnih prigrizkov in krepkih malic, ki jih lahko ponudim otroku, ko veli, da je lačen. Pa ni čisto tako. Nekaj dni nazaj smo bili v Ljubljani s prijateljem popoldan na čaju – midva silno globoko v pogovoru, medtem ko se je Svarun igral in nama nosil poslastice, ki jih je pripravljal v čarobni kuhinjici. Naenkrat pride do naju brez krožnika, ampak z želodčkom, za katerega pravi, da je lačen. Ker dvomim, da sem Svaruna v vsem najinem času desetkrat slišala reči, da je lačen, sem malce presenečena. Če nam doma veljajo naravne zakonitosti, po katerih se ve, kdaj je kdo lačen, kdaj je obed in kje je kaj za jest … je na poti nekoliko drugače. Odvisno od tega, kje v luninem ciklu sem, sem včasih že kar preveč skrbna okrog hrane, spet drugič pa, hja, popolnoma predana življenju in zagotovilu, da če že nič drugega – kar se sila redko zgodi – so vsaj ploščice in granole vedno, vedno, vedno v našem avtu. Toda tam in tedaj smo se znašli: v nedeljo popoldan, totalno daleč od avta, v torbi pa nič, ker sem bila vedela, da bo potrebno Svaruna nositi vsaj del poti čez park in si zaradi tega nisem želela bremena dodatno obtežiti. Že res, da sva tistega dne imela sladki zdravilni predZajtrk, topli obilni Zajtrk in pozni Brunch iz pečenih kostanjev, suhih fig in kokosove vode, toda Kosilo se je zataknilo in nekako meni-nič-tebi-nič spolzelo skozi ure. Tako sem ob 5:30 začela mrzlično brskati po meniju in dvigovati belo zastavico. Četudi ni bilo v njem ničesar, kar bi mu sicer ob katerikoli uri navadnega dne kupila, sem to nedeljo utišala svoj od izključno kvalitetne hrane razvajen ego, in raje prisluhnila svojemu sinu, ki je bil lačen – tam in tedaj. Ego bi mi bil rad dopovedal, da mi med toastom s sirom in presnimi tortami ni dana neka izbira, ko pa imam v avtu domače ekološke kozje jogurte, sveže pečen domač kisli hlebec in naše high-vibe sinergijske ploščice … duša pa se je spomnila starega reka, ki pravi, da je boljši vrabec v roki, kot golob na strehi, in Svarunu ponudila TORTO ZA KOSILO. Tam in tedaj. Tu in sedaj izbiramo med možnostmi, tu in sedaj. Duša ustvarja priložnosti, um izbira med možnostmi, telo pa manifestira izbrano. Svarun je izbral  čokoladno presno torto, kar ni bilo nobeno presenečenje, saj je prodan takoj ko zagleda karkoli toplega, zemeljsko rjavega (vedenje, ki ga sama s pridom uporabljam, in mu takoimenovane pudinge delam iz fižola in spiruline, in malo kakovostnega kakava.)

Seveda se žarečih čokoladnih učk, ki so me tedaj – in še dandanes, ko se spomnijo sladkega pripetljaja – poljubile, ne da opisati z besedami, kot tudi ne svečanega veselja ob hranjenju, in ne strmega dviga sladkorja v krvi in posledičnega pršenja energije (fantje pač). Danes, ko sva obnavljala spomine na torto za kosilo, sva se odločila, da jo bova kmalu spet začarala; in čeprav bo naslednjič iz pora, korenja in ostalega nam ljubega zelenja, in ji bom sama rekla quiche, bo za Svaruna ostala preprosto – TORTA.

In čeprav mi je toplo pri srcu, ko pridenem še eno zgodbo na ogrlico iz družinske kronike, sem se za naslednjič, ko bomo na poti, pripravila – in vi se lahko tudi: OTROŠKE VITAMINSKE PLOŠČICE, dragi moji. Primerne za zajtrk, kosilo, ali za silo v nedeljo popoldan. Kadarkoli. Sladkane samo z datlji in obogatene z VITAMINOM C (baobab), ki pomaga pri absorbciji ŽELEZA (datlji); obilico ANTIOKSIDANTOV (baobab, goji jagode), ki krepijo imunski sistem tako, da v telesu izsledijo in se vežejo na bolezenske celice, ki se tako lahko iz telesa izločijo. Goji jagode med drugim prispevajo tudi VITAMINA A in E, ovseni kosmiči pa znižujejo raven holesterola IN vplivajo na POČASEN DVIG SLADKORJA V KRVI (da ne bo pršenja, sploh, če imate fante).