Zgodba Neke Ljubezni

 

Pričujočo zgodbo sem že kak mesec dni tega iztisnila iz srca in razuma in (nič kaj namenoma) počakala na ta čas, ki nadvse razburljivo blagoslavlja nove začetke, da jo uredim, izpilim in ji vrnem upravičeno vrednost, kjer mislim, da sem jo bila zaradi uporabe sile oskrunila. Iztis je bil namreč v celoti nasilno dejanje. In mislim, da vem, zakaj. Prvič, ker sem se zbala, da se tako iskrene pripovedi iz globin ženskega srca ne da odločno ponuditi svetu, brez da bi pri tem uporabila svojo moško plat, ki ji je sila – tako sem predvidevala – bolj domača. Drugič, ker sem se bila naučila, da negativno dojemanje sile ne služi nikomer: sila, tako kot vse ostalo spodaj in zgoraj, ni izključno slaba ali dobra. Sile v naravi vrtijo kolesje našega življenja in zagotavljajo, da se življenje prične, nadaljuje, zaključi ali transcendira – in tu leži smisel vsega, mar ne? Ko mali kalček prodira iz zemlje, da bi zrasel v visokoraslo ovijalko, ki nam bo rodila slastne fižoletke, je za to potrebna sila. Ko se mali človek spušča na svet, mu porajajoča mati pomaga tako, da uporabi silo. Tako je tudi tale zgodba, ki je dolgo zorela in sčasoma dozorela znotraj mene, potrebovala silo, da postane živeča in dihajoča kreacija pod tem svobodnim soncem. Tako, ta pripoved se je začela s pozitivno aplikacijo sile v življenju. V nadaljevanju se selim na drugi pol, kjer bom razgaljala spomine na negativno uporabo sile. Na prepad med izsiljevanjem nečesa, kar si ego želi, in v popolni zaupljivosti predajanju življenju, da vodi ta ples. In na dejstvo, da je izid kronično drugačen pri obeh … saj se vse dobro lahko sprevrže v ne tako koristno, če je naše vodilo strah – in ker se vse tisto, kar nikomur ne služi, lahko razcveti v nekaj, kar hrani vse, če le dovolimo mislim ljubezni, da nas vodijo.

Skoraj pet let tega sem se na prvi pogled izgubila v iskricah, ki so gorele v očeh nekega fanta. Več, veliko več kot zaljubila sem se. Čutila sem, da sem tam, v tistih očeh in tistem ognju, že bila; tam in tedaj sem vedela, da sva drug drugega prepoznala. Temu ne oporekam tudi danes: kar čutim, ostaja sveto (razlika je le v tem, da v sledečo pripoved nisem več čustveno vpletena). Prvič sem padla v tiste oči v neki knjižnici, in z gorečo željo videti ga spet, sem za tem še mnogokrat zmanifestirala naključna (za tiste, ki verjamete v naključja) srečanja po Ljubljani in čez Šuštarski most.

V vseh tistih srečanjih je moja Duša čutila, kako telo med nama utripa. Toda bila sem v zvezi z drugim, zato je zlitje ostalo metafizično: povsem realno in pristno, a na nekem neoprijemljivem nivoju, kjer je lahko samo Duša zaznavala, kako gori ta ogenj.

1554481_10152647657792819_234811230834626748_n

In ko Duša nekaj ve, ji želi Telo za vsako ceno slediti, če ni že samo tam. Zatorej sem se osvobodila partnerskih vezi. Telo si je zlitje s njim, ob katerem so vztrepetale moje korenine, želelo izkusiti nemudoma in mi neumorno prigovarjalo, naj ta veličasten presek energij, ki ga Duša že pozna, zmanifestiram v fizično domeno. Pa sem ga. In s tem nevede poslušala svoj ego, ki mi je pravil, da lahko princa ali konja privlečem v svojo realnost, kadarkoli sama mislim, da je najboljše zame. Zmanifestirala sem naju; nisem svoje osredotočene namere položila v milni mehurček na dlan, zaprla oči in svojo vizijo ljubeče pihnila v eter s popotnico »naj se zgodi, ko bo čas«. Zmanifestirala sem njega, ki je neoporečen del moje zgodbe; neučakana izsilila nedozorelo ljubezen, ki mi je prinesla v izobilju patosa in bore malo ugodja.

Želja še ni dovolj dolgo utripala s strani obeh, da bi naju življenje v tistem trenutku, ko sem jaz hotela, pripeljalo skupaj. Sedaj vem. Moj ego, zasvojen z idejo ljubezni, si je želel samo nekoga izven sebe, da bi zapolnil čustveno brezno v meni; njegov ego, zasvojen z idejo svobode, pa si je želel samo še bolj potopiti v bazen samozadostnosti. Tedaj še nisem znala prisluhniti mali Kali v meni, ki bi malodušno odsekala glavo njegovemu egu in tako osvobodila ljubezen v njem, da bi vzletela na prostost in v dvojino. Sedaj vem. S tem, ko vesolje prosimo, naj bo naš postrešček in nam na vhodna vrata dostavi nekoga, ki ustreza našim idealom, našemu urniku in našim muham, nikoli ne pridemo do ljubezni, ki drži življenje pokonci.

Sedaj vem. Vse do sedaj pa sem se ob vsaki ovulaciji znašla v kaosu, kjer bi si želela izživeti zgodbo dveh povezanih src, obviselo v zraku, in obtičala, ne vedoč, kaj naj. Vedela sem samo, da se v kaosu skrčim in onemogočam življenju, da se pretaka skozme; da v tem kaosu svojo ljubezen usmerim v eno osebo in s tem preostanek obstoja oropam naklonjenosti in pozornosti. Moje mesto ni ob njem, da ga nagovarjam, zakaj se ne prepusti toku, ki ga žene k meni? To ni moje delo in ne moj klic. In z vso lahkotnostjo zavedanja dahnem temu »NE!«, brez bojazni, da izgubljam nekaj velikega; brez bojazni, da me nihče drug ne more več tako izkoreniniti in predvsem – brez bojazni, da tako izkoreninjenje za ljubeč obstoj sploh potrebujem. Seveda, za obstoj in istovetenje s patosom bi ga že še potrebovala, tako kot sem ga vsa ta leta, toda za življenje v inspiraciji, kateremu stopam naproti verjamem, da ne. In počutim se sveže in počutim se svobodno in končno, počutim se jaz, ko vem, da mi dobršen del sebstva ne uhaja po neke zamolčane, zadušene sanje, ki jih ne sanjam več.

Po skorajda petih letih sem namreč kak mesec dni tega prerezala tisto piškavo vez, ki jo je v naglici in nezaupljivosti stkal strah. Objela sem ga in se naslonila nanj, še zadnjič v tej rundi. Objela sem ga, se zahvalila za izkušnjo, toda ko sem ga izpustila – je s pepelom vred ostal na istem peronu, s katerega sem sama poletela v zoro nove dobe.

In sedaj? Z inspiracijo greva na pustolovščino. Menjujeva se pri vožnji, skupaj pa odločava o smeri in izbirava prigrizke.

Kaj pa on? Ne le, da se zavedam, da me ima rad – to sem vedela že prej – sedaj to dejansko čutim; z njegovimi čustvi, na njegov način, z njegovim srcem, ki ga podpira in včasih zastira njegov razum, z njegovo preteklostjo. Vem, da me ima rad. Ampak jaz se imam rajši. In ta jaz, ki se ima rada, mi svetuje, naj preneham negovati odnose, ki me ne negujejo nazaj. In taista jaz, ki se ima rada, mi podarja zavedanje, da me že v naslednjem trenutku čaka najboljši ovinek na tej naravni in neravni poti, ki ji pravim življenje. In kdorkoli se ne uspe udobno namestiti v zame najboljšem zavoju doslej, si bo – vedno s svetim, svetlim, ljubečim božjim vodstvom – poiskal kak drug zavoj na kaki drugi poti.

1524669_10152850114467819_166306907690845756_n

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s