Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi

Glede na količino časa, ki ga z ljubeznijo in predanostjo preživim v moji zeleni kuhinji (moj najljubši kotiček doma, takoj za obiljem Matere Narave, v širšem pomenu besede »dom«), bi človek morda sklepal, da imam na dosegu roke vselej asortiment vsaj petih različnih, delu dneva primernih zdravilnih prigrizkov in krepkih malic, ki jih lahko ponudim otroku, ko veli, da je lačen. Pa ni čisto tako. Nekaj dni nazaj smo bili v Ljubljani s prijateljem popoldan na čaju – midva silno globoko v pogovoru, medtem ko se je Svarun igral in nama nosil poslastice, ki jih je pripravljal v čarobni kuhinjici. Naenkrat pride do naju brez krožnika, ampak z želodčkom, za katerega pravi, da je lačen. Ker dvomim, da sem Svaruna v vsem najinem času desetkrat slišala reči, da je lačen, sem malce presenečena. Če nam doma veljajo naravne zakonitosti, po katerih se ve, kdaj je kdo lačen, kdaj je obed in kje je kaj za jest … je na poti nekoliko drugače. Odvisno od tega, kje v luninem ciklu sem, sem včasih že kar preveč skrbna okrog hrane, spet drugič pa, hja, popolnoma predana življenju in zagotovilu, da če že nič drugega – kar se sila redko zgodi – so vsaj ploščice in granole vedno, vedno, vedno v našem avtu. Toda tam in tedaj smo se znašli: v nedeljo popoldan, totalno daleč od avta, v torbi pa nič, ker sem bila vedela, da bo potrebno Svaruna nositi vsaj del poti čez park in si zaradi tega nisem želela bremena dodatno obtežiti. Že res, da sva tistega dne imela sladki zdravilni predZajtrk, topli obilni Zajtrk in pozni Brunch iz pečenih kostanjev, suhih fig in kokosove vode, toda Kosilo se je zataknilo in nekako meni-nič-tebi-nič spolzelo skozi ure. Tako sem ob 5:30 začela mrzlično brskati po meniju in dvigovati belo zastavico. Četudi ni bilo v njem ničesar, kar bi mu sicer ob katerikoli uri navadnega dne kupila, sem to nedeljo utišala svoj od izključno kvalitetne hrane razvajen ego, in raje prisluhnila svojemu sinu, ki je bil lačen – tam in tedaj. Ego bi mi bil rad dopovedal, da mi med toastom s sirom in presnimi tortami ni dana neka izbira, ko pa imam v avtu domače ekološke kozje jogurte, sveže pečen domač kisli hlebec in naše high-vibe sinergijske ploščice … duša pa se je spomnila starega reka, ki pravi, da je boljši vrabec v roki, kot golob na strehi, in Svarunu ponudila TORTO ZA KOSILO. Tam in tedaj. Tu in sedaj izbiramo med možnostmi, tu in sedaj. Duša ustvarja priložnosti, um izbira med možnostmi, telo pa manifestira izbrano. Svarun je izbral  čokoladno presno torto, kar ni bilo nobeno presenečenje, saj je prodan takoj ko zagleda karkoli toplega, zemeljsko rjavega (vedenje, ki ga sama s pridom uporabljam, in mu takoimenovane pudinge delam iz fižola in spiruline, in malo kakovostnega kakava.)

11073227_10204386407520142_772173137_n
TALE NI BILA PRESNA, JE BILA PA SILA DOBRA: LANSKA ROJSTNODNEVNA TORTA, KI SEM SI JO PRIPRAVILA Z GLAZURO IZ SLADKEGA KROMPIRJA

Seveda se žarečih čokoladnih učk, ki so me tedaj – in še dandanes, ko se spomnijo sladkega pripetljaja – poljubile, ne da opisati z besedami, kot tudi ne svečanega veselja ob hranjenju, in ne strmega dviga sladkorja v krvi in posledičnega pršenja energije (fantje pač). Danes, ko sva obnavljala spomine na torto za kosilo, sva se odločila, da jo bova kmalu spet začarala; in čeprav bo naslednjič iz pora, korenja in ostalega nam ljubega zelenja, in ji bom sama rekla quiche, bo za Svaruna ostala preprosto – TORTA.

IMG_20160126_142132
OTROŠKE VITAMINSKE PLOŠČICE

In čeprav mi je toplo pri srcu, ko pridenem še eno zgodbo na ogrlico iz družinske kronike, sem se za naslednjič, ko bomo na poti, pripravila – in vi se lahko tudi: OTROŠKE VITAMINSKE PLOŠČICE, dragi moji. Primerne za zajtrk, kosilo, ali za silo v nedeljo popoldan. Kadarkoli. Sladkane samo z datlji in obogatene z VITAMINOM C (baobab), ki pomaga pri absorbciji ŽELEZA (datlji); obilico ANTIOKSIDANTOV (baobab, goji jagode), ki krepijo imunski sistem tako, da v telesu izsledijo in se vežejo na bolezenske celice, ki se tako lahko iz telesa izločijo. Goji jagode med drugim prispevajo tudi VITAMINA A in E, ovseni kosmiči pa znižujejo raven holesterola IN vplivajo na POČASEN DVIG SLADKORJA V KRVI (da ne bo pršenja, sploh, če imate fante).

Advertisements

Zgodba Neke Ljubezni

 

Pričujočo zgodbo sem že kak mesec dni tega iztisnila iz srca in razuma in (nič kaj namenoma) počakala na ta čas, ki nadvse razburljivo blagoslavlja nove začetke, da jo uredim, izpilim in ji vrnem upravičeno vrednost, kjer mislim, da sem jo bila zaradi uporabe sile oskrunila. Iztis je bil namreč v celoti nasilno dejanje. In mislim, da vem, zakaj. Prvič, ker sem se zbala, da se tako iskrene pripovedi iz globin ženskega srca ne da odločno ponuditi svetu, brez da bi pri tem uporabila svojo moško plat, ki ji je sila – tako sem predvidevala – bolj domača. Drugič, ker sem se bila naučila, da negativno dojemanje sile ne služi nikomer: sila, tako kot vse ostalo spodaj in zgoraj, ni izključno slaba ali dobra. Sile v naravi vrtijo kolesje našega življenja in zagotavljajo, da se življenje prične, nadaljuje, zaključi ali transcendira – in tu leži smisel vsega, mar ne? Ko mali kalček prodira iz zemlje, da bi zrasel v visokoraslo ovijalko, ki nam bo rodila slastne fižoletke, je za to potrebna sila. Ko se mali človek spušča na svet, mu porajajoča mati pomaga tako, da uporabi silo. Tako je tudi tale zgodba, ki je dolgo zorela in sčasoma dozorela znotraj mene, potrebovala silo, da postane živeča in dihajoča kreacija pod tem svobodnim soncem. Tako, ta pripoved se je začela s pozitivno aplikacijo sile v življenju. V nadaljevanju se selim na drugi pol, kjer bom razgaljala spomine na negativno uporabo sile. Na prepad med izsiljevanjem nečesa, kar si ego želi, in v popolni zaupljivosti predajanju življenju, da vodi ta ples. In na dejstvo, da je izid kronično drugačen pri obeh … saj se vse dobro lahko sprevrže v ne tako koristno, če je naše vodilo strah – in ker se vse tisto, kar nikomur ne služi, lahko razcveti v nekaj, kar hrani vse, če le dovolimo mislim ljubezni, da nas vodijo.

Skoraj pet let tega sem se na prvi pogled izgubila v iskricah, ki so gorele v očeh nekega fanta. Več, veliko več kot zaljubila sem se. Čutila sem, da sem tam, v tistih očeh in tistem ognju, že bila; tam in tedaj sem vedela, da sva drug drugega prepoznala. Temu ne oporekam tudi danes: kar čutim, ostaja sveto (razlika je le v tem, da v sledečo pripoved nisem več čustveno vpletena). Prvič sem padla v tiste oči v neki knjižnici, in z gorečo željo videti ga spet, sem za tem še mnogokrat zmanifestirala naključna (za tiste, ki verjamete v naključja) srečanja po Ljubljani in čez Šuštarski most.

V vseh tistih srečanjih je moja Duša čutila, kako telo med nama utripa. Toda bila sem v zvezi z drugim, zato je zlitje ostalo metafizično: povsem realno in pristno, a na nekem neoprijemljivem nivoju, kjer je lahko samo Duša zaznavala, kako gori ta ogenj.

1554481_10152647657792819_234811230834626748_n

In ko Duša nekaj ve, ji želi Telo za vsako ceno slediti, če ni že samo tam. Zatorej sem se osvobodila partnerskih vezi. Telo si je zlitje s njim, ob katerem so vztrepetale moje korenine, želelo izkusiti nemudoma in mi neumorno prigovarjalo, naj ta veličasten presek energij, ki ga Duša že pozna, zmanifestiram v fizično domeno. Pa sem ga. In s tem nevede poslušala svoj ego, ki mi je pravil, da lahko princa ali konja privlečem v svojo realnost, kadarkoli sama mislim, da je najboljše zame. Zmanifestirala sem naju; nisem svoje osredotočene namere položila v milni mehurček na dlan, zaprla oči in svojo vizijo ljubeče pihnila v eter s popotnico »naj se zgodi, ko bo čas«. Zmanifestirala sem njega, ki je neoporečen del moje zgodbe; neučakana izsilila nedozorelo ljubezen, ki mi je prinesla v izobilju patosa in bore malo ugodja.

Želja še ni dovolj dolgo utripala s strani obeh, da bi naju življenje v tistem trenutku, ko sem jaz hotela, pripeljalo skupaj. Sedaj vem. Moj ego, zasvojen z idejo ljubezni, si je želel samo nekoga izven sebe, da bi zapolnil čustveno brezno v meni; njegov ego, zasvojen z idejo svobode, pa si je želel samo še bolj potopiti v bazen samozadostnosti. Tedaj še nisem znala prisluhniti mali Kali v meni, ki bi malodušno odsekala glavo njegovemu egu in tako osvobodila ljubezen v njem, da bi vzletela na prostost in v dvojino. Sedaj vem. S tem, ko vesolje prosimo, naj bo naš postrešček in nam na vhodna vrata dostavi nekoga, ki ustreza našim idealom, našemu urniku in našim muham, nikoli ne pridemo do ljubezni, ki drži življenje pokonci.

Sedaj vem. Vse do sedaj pa sem se ob vsaki ovulaciji znašla v kaosu, kjer bi si želela izživeti zgodbo dveh povezanih src, obviselo v zraku, in obtičala, ne vedoč, kaj naj. Vedela sem samo, da se v kaosu skrčim in onemogočam življenju, da se pretaka skozme; da v tem kaosu svojo ljubezen usmerim v eno osebo in s tem preostanek obstoja oropam naklonjenosti in pozornosti. Moje mesto ni ob njem, da ga nagovarjam, zakaj se ne prepusti toku, ki ga žene k meni? To ni moje delo in ne moj klic. In z vso lahkotnostjo zavedanja dahnem temu »NE!«, brez bojazni, da izgubljam nekaj velikega; brez bojazni, da me nihče drug ne more več tako izkoreniniti in predvsem – brez bojazni, da tako izkoreninjenje za ljubeč obstoj sploh potrebujem. Seveda, za obstoj in istovetenje s patosom bi ga že še potrebovala, tako kot sem ga vsa ta leta, toda za življenje v inspiraciji, kateremu stopam naproti verjamem, da ne. In počutim se sveže in počutim se svobodno in končno, počutim se jaz, ko vem, da mi dobršen del sebstva ne uhaja po neke zamolčane, zadušene sanje, ki jih ne sanjam več.

Po skorajda petih letih sem namreč kak mesec dni tega prerezala tisto piškavo vez, ki jo je v naglici in nezaupljivosti stkal strah. Objela sem ga in se naslonila nanj, še zadnjič v tej rundi. Objela sem ga, se zahvalila za izkušnjo, toda ko sem ga izpustila – je s pepelom vred ostal na istem peronu, s katerega sem sama poletela v zoro nove dobe.

In sedaj? Z inspiracijo greva na pustolovščino. Menjujeva se pri vožnji, skupaj pa odločava o smeri in izbirava prigrizke.

Kaj pa on? Ne le, da se zavedam, da me ima rad – to sem vedela že prej – sedaj to dejansko čutim; z njegovimi čustvi, na njegov način, z njegovim srcem, ki ga podpira in včasih zastira njegov razum, z njegovo preteklostjo. Vem, da me ima rad. Ampak jaz se imam rajši. In ta jaz, ki se ima rada, mi svetuje, naj preneham negovati odnose, ki me ne negujejo nazaj. In taista jaz, ki se ima rada, mi podarja zavedanje, da me že v naslednjem trenutku čaka najboljši ovinek na tej naravni in neravni poti, ki ji pravim življenje. In kdorkoli se ne uspe udobno namestiti v zame najboljšem zavoju doslej, si bo – vedno s svetim, svetlim, ljubečim božjim vodstvom – poiskal kak drug zavoj na kaki drugi poti.

1524669_10152850114467819_166306907690845756_n