Danes se počutim, kot bi si bila zavestno in z osredotočeno namero primazala ene par okrog ušes. Seveda ni bilo namenjeno Meni, moji svetlobi in resnici, temveč egu, ki sem ga lovila po vseh temačnih vogalih lastnega jaza in – zgrešila.

Danes je za seboj povlekel nesproščene, neizpuščene, neizrečene, neizjokane misli preteklih nekaj dni; toliko neobjavljenih, neprebavljenih čustev se je nakopičilo, da pred seboj nisem več videla jasne vizije ljubezni v Vsem, Kar Je, ampak – no, marsikaj drugega. In ko je tako, da ni več vsak pogled same ljubezni slika in vsaka beseda same ljubezni glas, se ego potuhnjeno prihuli in … zaigra na svoje strune.

»Vem, da nisem dovolj prebujena, da se ne bi odzvala tako, ampak čutim, da sem dovolj prebujena, da vem, da takšni odzivi niso v skladu z mojo najvišjo vizijo o sebi,« opisuje Marianne Williamson zametke spoznavanja s svojo senco. Danes sem mnogokrat zaslišala nagovor teh besed. Ko sem si želela, pa nisem znala. Ker sem čutila, da nekatere moje potrebe niso zadovoljene – recimo potreba po meditaciji, po nemotenem času za žalovanje, po neposrednem stiku z Matero Zemljo. Tako rekoč »minus na kraju salda«, bi temu rekel Balašević v svoji pesmi Eleonora, ki se me še vedno, znova in znova dotika na tisoč in en način, podobno kot večidel poezije meni dragega poeta. Zaradi občutka pomanjkanja sem mislila, da ne morem razširiti svoje ljubezni na Vse, Kar Je. Zaradi tega se na življenje nisem več odzivala, ampak odreagirala … in to je navsezadnje poskrbelo, da so moje potrebe ostale nezadovoljene, toda moja zavest v tistem trenutku tega ni bila sposobna razumeti, saj je soundtrack igral ego.

Sedaj. Že res, da je druženja z egom za danes konec, saj voham in voham, pa se ne morem naužiti svežega zemeljskega vonja na burji posušenega perila; sladkosti življenja (na Krasu). Toda, kaj pa naslednjič, ko se ujamem v vrtinec?

Sedaj. Je čas. Da se podam v tišino. Na kolena. Se zazrem v svojo senco … in ne umaknem pogleda. Iztegnem pred seboj dlan. In PrOsiM vesolje, da mi senco vzame. Ne služi mi več v prizadevanju živeti izključno svojo najvišjo resnico. Tako bodi, če nikomur ne škodi.

In sedaj, ko me je vesolje slišalo, vem, da imam že v naslednjem trenutku svojega življenja možnost izbire: kdo bo tisti, ki bo igral na moje strune.