Danes minevajo štiri leta, odkar sem si na rame poveznila nahrbtnik, ki je bolj mene nosil, kot pa jaz njega, in odletela v Indijo. Lahkotnega srca sem razvezala vse pentlje in vozle, ki sem jih tedaj lahko zaznala v svojih odnosih, v čudovito svobodne, padajoče trakce vseh barv in dolžin. Svobodne! No, vse razen enega; tega se šele sedaj – vendarle! – dan za dnem, vsakodnevno, predano učim puščati na peronu, ko zjutraj široko razprtih oči odpotujem v svet vesoljnih možnosti. Danes minevajo štiri leta, odkar hodim po svoji poti in si jo z vsakim korakom, postopoma, sama ustvarjam. Ja, Indija je bila zame tak katalizator, da moj celotni obstoj v tem telesu delim na dve veliki eri: čas pred Indijo in čas po Indiji. Čisto zares se kdaj pa kdaj v pogovoru s seboj ali kom drugim zalotim, kako skušam nekaj – čisto nič elegantno ali razsvetljeno – upravičiti z besedami: “Ma, ja. To je bilo pred Indijo.”

“Ay, India pais,” bi rekla moja venezuelska cimra iz Delhija. Ne bom se lotila naštevanja vseh načinov, na katere mi je ta dežela izključujočih se nasprotij s svojo energijo pomagala priti do svojega središča, plast čebule za plastjo. Ne bom se lotila naštevanja, zakaj sanja se mi ne, kje vse tičijo njeni vplivi. Tokrat se bom raje osredotočila na prvo lekcijo, ki mi je zamajala tla pod nogami in mi, sila hvaležni, pomagala vstati in se otresti pepela. V ta namen vam spodaj pripenjam pismo, ki sem ga poslala mojim bližnjim iz Delhija po samo petih dneh bivanja; dokaz, kako hitro čas mineva, ko se podaš v neznano. Saj veste, ko greš izven svojega območja udobja, se čas izniči in prične Življenje.

Prijetno branje in NAMASTE vsem.

Ljubi moji vsi,

še en skrajno izmozgan, izčrpan, toda navdihujoč namaste iz Delhija. Lepo vas prosim, ne se navadit na to frekvenco dopisov, ker se morda sčasoma ulenim, toda sledeče preprosto moram deliti z vsemi.

Danes je bil prvi dan moje prakse. Do prizorišča potrebujem 1 uro in 45 minut, ker najprej hodim do metro postaje, se z metrojem vozim eno malo večnost, in nato barantam z avto rikšami za čimbolj poceni prevoz do nečesa, kar še najbolj spominja na kak ameriški ranč. Še vedno zelo blizu centra prestolnice, je sredi najrevnejših četrti v krogu zbitih kakih štirinajst kolib, enih večjih, drugih manjših. In temu, dragi moji, se tukaj v Indiji reče … šola. V resnici pa je to “NGO”, nevladna organizacija, kjer je nastanjena kopica starejših občanov, nesrečnikov, ki so se jih lastne družine odpovedale. Tu poteka tudi pouk za otroke iz zelo, zelo revnih družin, če družine sploh imajo. Poleg tega te kolibe gostijo tudi ducat krav (nekaj povsem običajnega tu doli), koz, kokoši, in psov. Tako torej vsi od starostnikov do otročičkov in štirinožnih članov romajo po ogromnem dvorišču sredi vseh kolib. No, morda res romajo, se pa nikakor nikomur nikoli ne mudi. Shanti, shanti. Lepo počasi, s svojim udobnim tempom valovijo, in ti s svojimi – nekateri sramežljivimi, drugi zelo drznimi, ampak vedno srčnimi – nasmehi izrekajo dobrodošlico: “Good morning, ma’am”.

Zjutraj me je torej na dvorišču pričakal zbor otrok, razporejenih v vrste, kot so hiše v Trstu, med jutranjo meditacijo, ki bi se ji navihanci radi na vsak način izognili. To je pri veliko Indijcih še vedno del vsakdana – meditacija namreč. Še sanja se jim ne, kako hrepeneče v Indijo zanese nas, zahodnjake vseh oblik in starosti, v iskanju te pri nas izgubljene, a ključne duhovne prakse. Po jutranji meditaciji smo otroke razporedili in meni so določili tretji razred, torej devet do trinajstletnike. Seveda pred mojim prihodom nihče sploh vedel ni, da prihajam, niti nihče ne pozna AIESEC-a, ki me je omenjeni nevladni organizaciji sploh določil (ahem?!). Ker sem pri njih pristala “kot padalka”, bi rekla moja osnovnošolska razredničarka, si učilnico delim s so-prostovoljcem, američanom Nickom. Da pa ne boste mislili … učilnica seveda ni razred iz opeke in cementa, kot ga mi poznamo, ampak prostor v velikosti povprečne dnevne sobe, s treh strani zbit z lesenimi deskami, pri čemer “streho” na sredini učilnice podpirajo visoki leseni tramovi. No, pa upam, da nisem preveč zajedljiva. To nikakor ni moj namen, hotela sem samo poudariti prepad, ki veje med stvarmi, kot jih poznamo mi … in pač Indijo.

Ampak otroci … otroci so pa angelčki.

Toliko ljubezni sem danes prejela in dala, in to tako iskreno. Otroci bi se stalno čuvali in objemali, svoje drobne prstke mi tiščijo v bele roke, me božajo po laseh, se z menoj vrtijo in pojejo. Tako boleče so iskreni, da jim ne moreš odreči, ko te s tistimi velikimi, čokoladnimi, zvedavimi očmi gledajo in se muzajo. Nič nimajo, pa so srečni. Nič imajo, pa podarjajo. Ena punčka mi je, na primer, sama od sebe na roko nataknila roza zapestnico, ki jo je tik pred tem dobila za nagrado, ker je bila pravilno odgovorila na vprašanje med neko igrico. Sploh ne najdem besed, ki bi opisale, kako dobrodošlo sem se počutila. Kako sprejeto. Tu nihče nikogar ne sodi, briga jih. Obstajajo na zelo osnovni ravni, na robu preživetja, kjer so stvari zelo preproste. Ker jih ni. Vsaj ne materialnih stvari. To dobro ponazarja slednji dogodek – ki je tudi razlog, da sem se odločila napisati tale dopis – ki mi je zamajal tla pod nogami …. in upam, da jih nikoli ne neha zibati!

Z mojimi tretješolčki smo brali pesmico o vlakih, ki pravi, da vlaki prenašajo “precious loads”, to se pravi “dragocen tovor”. Pa smo se zataknili pri besedi “precious”. Sprva niso poznali pomena, a smo nekako prišli do le-tega tako, da je eden izmed fantov s prstom pokazal na moj vilinski medeninasti obroč, ki ga nosim okoli glave. “Ok, recimo da se sveti”, – smo se strinjali, “ ja, to bi lahko štelo kot “dragoceno””. A vseeno mi je notranji glasek veleval, naj še malo podrezam v zadevo, zato vprašam še tamale kaj je pa njim dragoceno. In takrat me je zadelo. A veste kaj so rekli? En za drugim so začeli ponavljati vedno isto besedo, जीवन, ki je jaz seveda v Hindi seveda nisem razumela, nakar mi sodelavka razloži kaj pravijo: Življenje. Life. Jeendegi.

Obstala sem kot vkopana. Čustveno ranljiva in v globini premaknjena. To je bil še eden tistih trenutkov, ko sem se zavedla, da nisem v Sloveniji, kjer bi povprečen devetletnik pod kategorijo “dragoceno” najverjetneje uvrstil plastično tvar v obliki Ninja kornjač, Pokemona al kaj-jaz-vem-česa. Njim se zdi dragoceno življenje; življenje, ki je skozi oči povprečnega zahodnjaka, vsakodnevni odraz bede. Kako premalokrat se tega zavemo, dragi moji! Vem, da vse to morda zveni zelo klišejsko, toda ko si temu priča v vsej svoji človeškosti, se ti za par milimetrov zamaknejo temelji vrednot. Včasih se nikoli več ne poravnajo. Blagoslovljen tisti, ki se mu ne! Zatorej dajmo se še kdaj spomniti odgovora neprivilegiranih devetletnikov iskrivih oči na vprašanje “Kaj je pa tebi dragoceno?”. Jaz se vsekakor bom. Upam tudi, da me bo zelo pogosto spomnilo na to, da so najbolj preproste stvari najdragocenejše. Tiste, ki jih jemljemo za samoumevne. Kot je iskren ubeseden “rad te imam”, kadar je obema to jasno, pa vseeno mora biti izrečen (apropo … rada vas imam!). Topel objem, katerega bi lahko preskočili … in ko ga ne, se po njem počutimo tako napolnjene. Sonce na nebu, nad našo ljubo Slovenijo. Zvezde, ki jih tukaj ni. Pločniki celo. Hja.

Ljubezen pošiljam vsem in vsakomur ***