Zametki spoznavanja s svojo senco

Danes se počutim, kot bi si bila zavestno in z osredotočeno namero primazala ene par okrog ušes. Seveda ni bilo namenjeno Meni, moji svetlobi in resnici, temveč egu, ki sem ga lovila po vseh temačnih vogalih lastnega jaza in – zgrešila.

544443_10150681876902819_1252944647_n

Danes je za seboj povlekel nesproščene, neizpuščene, neizrečene, neizjokane misli preteklih nekaj dni; toliko neobjavljenih, neprebavljenih čustev se je nakopičilo, da pred seboj nisem več videla jasne vizije ljubezni v Vsem, Kar Je, ampak – no, marsikaj drugega. In ko je tako, da ni več vsak pogled same ljubezni slika in vsaka beseda same ljubezni glas, se ego potuhnjeno prihuli in … zaigra na svoje strune.

»Vem, da nisem dovolj prebujena, da se ne bi odzvala tako, ampak čutim, da sem dovolj prebujena, da vem, da takšni odzivi niso v skladu z mojo najvišjo vizijo o sebi,« opisuje Marianne Williamson zametke spoznavanja s svojo senco. Danes sem mnogokrat zaslišala nagovor teh besed. Ko sem si želela, pa nisem znala. Ker sem čutila, da nekatere moje potrebe niso zadovoljene – recimo potreba po meditaciji, po nemotenem času za žalovanje, po neposrednem stiku z Matero Zemljo. Tako rekoč »minus na kraju salda«, bi temu rekel Balašević v svoji pesmi Eleonora, ki se me še vedno, znova in znova dotika na tisoč in en način, podobno kot večidel poezije meni dragega poeta. Zaradi občutka pomanjkanja sem mislila, da ne morem razširiti svoje ljubezni na Vse, Kar Je. Zaradi tega se na življenje nisem več odzivala, ampak odreagirala … in to je navsezadnje poskrbelo, da so moje potrebe ostale nezadovoljene, toda moja zavest v tistem trenutku tega ni bila sposobna razumeti, saj je soundtrack igral ego.

1235910_10200675920156472_342016776_n
Kali, moja varuhinja, ki seka glave našim egom.

Sedaj. Že res, da je druženja z egom za danes konec, saj voham in voham, pa se ne morem naužiti svežega zemeljskega vonja na burji posušenega perila; sladkosti življenja (na Krasu). Toda, kaj pa naslednjič, ko se ujamem v vrtinec?

Sedaj. Je čas. Da se podam v tišino. Na kolena. Se zazrem v svojo senco … in ne umaknem pogleda. Iztegnem pred seboj dlan. In PrOsiM vesolje, da mi senco vzame. Ne služi mi več v prizadevanju živeti izključno svojo najvišjo resnico. Tako bodi, če nikomur ne škodi.

In sedaj, ko me je vesolje slišalo, vem, da imam že v naslednjem trenutku svojega življenja možnost izbire: kdo bo tisti, ki bo igral na moje strune.

Advertisements

Indija o ŽiVLjEnJu

Danes minevajo štiri leta, odkar sem si na rame poveznila nahrbtnik, ki je bolj mene nosil, kot pa jaz njega, in odletela v Indijo. Lahkotnega srca sem razvezala vse pentlje in vozle, ki sem jih tedaj lahko zaznala v svojih odnosih, v čudovito svobodne, padajoče trakce vseh barv in dolžin. Svobodne! No, vse razen enega; tega se šele sedaj – vendarle! – dan za dnem, vsakodnevno, predano učim puščati na peronu, ko zjutraj široko razprtih oči odpotujem v svet vesoljnih možnosti. Danes minevajo štiri leta, odkar hodim po svoji poti in si jo z vsakim korakom, postopoma, sama ustvarjam. Ja, Indija je bila zame tak katalizator, da moj celotni obstoj v tem telesu delim na dve veliki eri: čas pred Indijo in čas po Indiji. Čisto zares se kdaj pa kdaj v pogovoru s seboj ali kom drugim zalotim, kako skušam nekaj – čisto nič elegantno ali razsvetljeno – upravičiti z besedami: “Ma, ja. To je bilo pred Indijo.”

photo0011304114_10150402855357819_1416856376_n

“Ay, India pais,” bi rekla moja venezuelska cimra iz Delhija. Ne bom se lotila naštevanja vseh načinov, na katere mi je ta dežela izključujočih se nasprotij s svojo energijo pomagala priti do svojega središča, plast čebule za plastjo. Ne bom se lotila naštevanja, zakaj sanja se mi ne, kje vse tičijo njeni vplivi. Tokrat se bom raje osredotočila na prvo lekcijo, ki mi je zamajala tla pod nogami in mi, sila hvaležni, pomagala vstati in se otresti pepela. V ta namen vam spodaj pripenjam pismo, ki sem ga poslala mojim bližnjim iz Delhija po samo petih dneh bivanja; dokaz, kako hitro čas mineva, ko se podaš v neznano. Saj veste, ko greš izven svojega območja udobja, se čas izniči in prične Življenje.

Prijetno branje in NAMASTE vsem.

310187_10150402861857819_1467955231_n575159_10151184327992819_1593568411_n

Ljubi moji vsi,

še en skrajno izmozgan, izčrpan, toda navdihujoč namaste iz Delhija. Lepo vas prosim, ne se navadit na to frekvenco dopisov, ker se morda sčasoma ulenim, toda sledeče preprosto moram deliti z vsemi.

Danes je bil prvi dan moje prakse. Do prizorišča potrebujem 1 uro in 45 minut, ker najprej hodim do metro postaje, se z metrojem vozim eno malo večnost, in nato barantam z avto rikšami za čimbolj poceni prevoz do nečesa, kar še najbolj spominja na kak ameriški ranč. Še vedno zelo blizu centra prestolnice, je sredi najrevnejših četrti v krogu zbitih kakih štirinajst kolib, enih večjih, drugih manjših. In temu, dragi moji, se tukaj v Indiji reče … šola. V resnici pa je to “NGO”, nevladna organizacija, kjer je nastanjena kopica starejših občanov, nesrečnikov, ki so se jih lastne družine odpovedale. Tu poteka tudi pouk za otroke iz zelo, zelo revnih družin, če družine sploh imajo. Poleg tega te kolibe gostijo tudi ducat krav (nekaj povsem običajnega tu doli), koz, kokoši, in psov. Tako torej vsi od starostnikov do otročičkov in štirinožnih članov romajo po ogromnem dvorišču sredi vseh kolib. No, morda res romajo, se pa nikakor nikomur nikoli ne mudi. Shanti, shanti. Lepo počasi, s svojim udobnim tempom valovijo, in ti s svojimi – nekateri sramežljivimi, drugi zelo drznimi, ampak vedno srčnimi – nasmehi izrekajo dobrodošlico: “Good morning, ma’am”.

Zjutraj me je torej na dvorišču pričakal zbor otrok, razporejenih v vrste, kot so hiše v Trstu, med jutranjo meditacijo, ki bi se ji navihanci radi na vsak način izognili. To je pri veliko Indijcih še vedno del vsakdana – meditacija namreč. Še sanja se jim ne, kako hrepeneče v Indijo zanese nas, zahodnjake vseh oblik in starosti, v iskanju te pri nas izgubljene, a ključne duhovne prakse. Po jutranji meditaciji smo otroke razporedili in meni so določili tretji razred, torej devet do trinajstletnike. Seveda pred mojim prihodom nihče sploh vedel ni, da prihajam, niti nihče ne pozna AIESEC-a, ki me je omenjeni nevladni organizaciji sploh določil (ahem?!). Ker sem pri njih pristala “kot padalka”, bi rekla moja osnovnošolska razredničarka, si učilnico delim s so-prostovoljcem, američanom Nickom. Da pa ne boste mislili … učilnica seveda ni razred iz opeke in cementa, kot ga mi poznamo, ampak prostor v velikosti povprečne dnevne sobe, s treh strani zbit z lesenimi deskami, pri čemer “streho” na sredini učilnice podpirajo visoki leseni tramovi. No, pa upam, da nisem preveč zajedljiva. To nikakor ni moj namen, hotela sem samo poudariti prepad, ki veje med stvarmi, kot jih poznamo mi … in pač Indijo.

304114_10150402855347819_1889046687_n
Jutranja meditacija po pretečin 16 (?!) krogih po velikem dvorišču. No, energije kakorkoli ne zmanjka.

387813_10150402869597819_781650569_n

Ampak otroci … otroci so pa angelčki.

Toliko ljubezni sem danes prejela in dala, in to tako iskreno. Otroci bi se stalno čuvali in objemali, svoje drobne prstke mi tiščijo v bele roke, me božajo po laseh, se z menoj vrtijo in pojejo. Tako boleče so iskreni, da jim ne moreš odreči, ko te s tistimi velikimi, čokoladnimi, zvedavimi očmi gledajo in se muzajo. Nič nimajo, pa so srečni. Nič imajo, pa podarjajo. Ena punčka mi je, na primer, sama od sebe na roko nataknila roza zapestnico, ki jo je tik pred tem dobila za nagrado, ker je bila pravilno odgovorila na vprašanje med neko igrico. Sploh ne najdem besed, ki bi opisale, kako dobrodošlo sem se počutila. Kako sprejeto. Tu nihče nikogar ne sodi, briga jih. Obstajajo na zelo osnovni ravni, na robu preživetja, kjer so stvari zelo preproste. Ker jih ni. Vsaj ne materialnih stvari. To dobro ponazarja slednji dogodek – ki je tudi razlog, da sem se odločila napisati tale dopis – ki mi je zamajal tla pod nogami …. in upam, da jih nikoli ne neha zibati!

Z mojimi tretješolčki smo brali pesmico o vlakih, ki pravi, da vlaki prenašajo “prescious loads”, to se pravi “dragocen tovor”. Pa smo se zataknili pri besedi “prescious”. Sprva niso poznali pomena, a smo nekako prišli do le-tega tako, da je eden izmed fantov s prstom pokazal na moj vilinski medeninasti obroč, ki ga nosim okoli glave. “Ok, recimo da se sveti”, – smo se strinjali, “ ja, to bi lahko štelo kot “dragoceno””. A vseeno mi je notranji glasek veleval, naj še malo podrezam v zadevo, zato vprašam še tamale kaj je pa njim dragoceno. In takrat me je zadelo. A veste kaj so rekli? En za drugim so začeli ponavljati vedno isto besedo, जीवन, ki je jaz seveda v Hindi seveda nisem razumela, nakar mi sodelavka razloži kaj pravijo: Življenje. Life. Jeendegi.

384530_10150429674012819_380014552_n
Moja mala Kiran (किरण), kar v hindi pomeni sončni vzhod.

Obstala sem kot vkopana. Čustveno ranljiva in v globini premaknjena. To je bil še eden tistih trenutkov, ko sem se zavedla, da nisem v Sloveniji, kjer bi povprečen devetletnik pod kategorijo “dragoceno” najverjetneje uvrstil plastično tvar v obliki Ninja kornjač, Pokemona al kaj-jaz-vem-česa. Njim se zdi dragoceno življenje; življenje, ki je skozi oči povprečnega zahodnjaka, vsakodnevni odraz bede. Kako premalokrat se tega zavemo, dragi moji! Vem, da vse to morda zveni zelo klišejsko, toda ko si temu priča v vsej svoji človeškosti, se ti za par milimetrov zamaknejo temelji vrednot. Včasih se nikoli več ne poravnajo. Blagoslovljen tisti, ki se mu ne! Zatorej dajmo se še kdaj spomniti odgovora neprivilegiranih devetletnikov iskrivih oči na vprašanje “Kaj je pa tebi dragoceno?”. Jaz se vsekakor bom. Upam tudi, da me bo zelo pogosto spomnilo na to, da so najbolj preproste stvari najdragocenejše. Tiste, ki jih jemljemo za samoumevne. Kot je iskren ubeseden “rad te imam”, kadar je obema to jasno, pa vseeno mora biti izrečen (apropo … rada vas imam!). Topel objem, katerega bi lahko preskočili … in ko ga ne, se po njem počutimo tako napolnjene. Sonce na nebu, nad našo ljubo Slovenijo. Zvezde, ki jih tukaj ni. Pločniki celo. Hja.

Ljubezen pošiljam vsem in vsakomur ***

304114_10150402855392819_283860035_n
Namaste od priletne gospe.