Prejšnji teden je bil naš veseli avtek s celotno al-iksir posadko (moi in Svarun), poln sveze zacaranega zdravja, ki slastne zitne dobrote dostavlja, v Ljubljani, doing his thing. Potem ko sva predhodno najela Ganeša, da je preudarno pometal našo pot tistega dne, je dan gladko stekel; midva pa sva s svojo košarico degustacijskih dobrot podarjala številčne mmmmmm-e, sprejemala nasmehe, čarala dragocenost, spoznavala nove čudovite prijatelje in zaveznike (iz srca hvala vsem), ter se – tako sproščeno, da sem sama sebi ob koncu iz srca čestitala – predajala ritmu živahnega, polnega dne. In tako se je zgodilo, da sem moje najnovejše kraljevske sinergijske ploščice z okusom lešnika in kakava dostavila tudi moji do tedaj nepoznani prijateljici, ob čigar kreacijah iz kislega testa, predstavljenih na njenem blogu, so se mi poprej že dolgo sline cedile. Ta prijateljica mi je ploščice – kar se je meni zdelo znatno – predrago plačala in s težkim srcem in malce ranjena sem tedaj naposled le sprejela, da ne sprejema ugovorov. Rekla mi je, da gre tu za sposobnost sprejemanja, česar v tistem trenutku nisem povsem razumela. Da, slišala sem njene besede in raztolmačila njih pomen, nisem pa čutila, da bi te besede postale del moje resničnosti. Vse dokler nisem pred nekaj dnevi po mnogo, mnogo nezavednega žvečenja tudi sama odločila, da je sprejemanje tega, koliko tvoje delo drugi cenijo, zares sposobnost.

Podarjamo in sprejemamo; staro gre, da s tem naredi prostor za novo, ki je že na poti. Preprosto, ne? Naj bi bilo. Ravno tako kot tudi vse ostalo v življenju, ki si ga misleči človek tako vztrajno zapleta in otežuje. Pa poglejmo.

Tudi sama sem se venomer oklepala – v pretekliku, ker se od omenjenega nagnjenja ljubeče, a vztrajno poslavljam – tendence k izbiranju težje, neizhojene poti. »Zakaj bi šla ravno, če lahko kam zavijem?«, se je zdel moj moto, toda prisežem, da si življenja nisem trudila obtežiti. Obtežiti morda res ne, počela sem pa nekaj drugega (in tole naj ostane med nami, saj čutim, da zavedanje o slednjem še ni povsem zapustilo mojega prebavnega trakta): verjela, da z izbiranjem neizhojene poti, brez svetilke ali navigacije, izbiram samo sebe; da bom na nek način bolj pristna, če bom stvari počela drugače od drugih. Da bom tako bolj samosvoja, samozavestna in samozadostna … ali sploh. Rojeni desetega v mesecu, mi še numerologija potrjuje, da je zame najpomembnejša pot tista, ki me vodi k sami sebi. Pa sem šla, ignorirala vse smerokaze in jo po svoje mahala od anoreksije do Indije do mirno izpopolnjujočega poroda, ovinek za ovinkom, v pravi pravcati kundalini vijugi – in se znašla nekje tukaj. In še preden se vam pojavi vprašanje, zakaj sem mislila, da bom s tem, ko sem se trudila biti posebna, bila bolj jaz, vam gladko odgovorim. Zaradi prekinjene povezave s samo seboj sem se na vse kriplje trudila najti nekaj, kar bi me definiralo, nekoga, s komer bi se istovetila – da bi tako postala nekdo. Ker nekdo je po prepričanjih, ki sem jih posvojila od mojega takratnega sveta, imel več možnosti, da bo ljubljen, kot nihče.

Naša najgloblja potreba, biti ljubljen, je naša pravica, ki pride v paketu z dolžnostjo sprejemanja samega sebe. Kaj? Sprejemanja same sebe. Ne, nisem rekla sprejetja same sebe. Sprejemanja, dušo. To ni nekaj, kar enkrat narediš, obkljukaš, se pofotkaš in usedeš na naslednji vlakec do naslednje znamenitosti. To je nekaj, kar konstantno obnavljaš. Konstantno, da preživi. Sprejemati samo sebe lahko pomeni, da se v ogledalu zazreš v svoje nago telo in si ob očesnem stiku vedno bolj ljubeče ponavljaš: »Ljubim te. Resnično, resnično te ljubim.« In nadaljuješ, nadaljuješ kljub glasovom, ki vztrajno izpostavljajo naš celulit, naše gubice in sive lase, dejstvo, da je ena joškica večja od druge; in si vztrajnejša od glasov, ki bi se radi nahranili tvojega sramu – vse dokler svojim besedam se začneš v popolnosti verjeti. Sprejemati samo sebe lahko pomeni, da se po nenapovedanem harpijskem izbruhu nad svojim otrokom zazreš vase, in ne slišiš: »Kako grozna mama si, tvoj otrok je ranjen in počneš vse, kar si prisegla, da ne boš!«, temveč »najprej brez samopomilovanja sprejmi, da ti je včasih lahko težko pri srcu, nato pa zaupaj, da je tvoj otrok dovolj močan, da takšne izbruhe lahko prenese nepoškodovan – navsezadnje si je on izbral tebe in ne obratno!«. Sprejemati samo sebe lahko pomeni, da si dopustiš biti »prav nič drugačna od drugih« ali »prav nič podobna drugim«. (Mimogrede, kdo sploh so »drugi«, če smo pa vsi eno?) Sprejeti samo sebe pomeni, da končno že nehaš izbirati, kaj boš postala, ampak se predaš najvišji viziji lastnega jaza … in postopaš, kot da to že živiš. Zdaj, v tem trenutku. Ne velja začeti »jutri« ali »po dopustu« ali »na noviga lejta dan«. Zdaj, v tem trenutku, leži ves potencial, ki ga Zemlja kopiči in ponuja vse te milijone milijard let; zate, da ga uporabiš, zakuriš in tako osvetliš svoje življenje in s tem življenja drugih.

In kje nas to pusti?

Na tleh. V čepečem položaju, ki se v kundalini jogi imenuje položaj vrane in je najbolj ergonomsko oblikovan »stol« za človeka. Sama sem se – zaradi pomanjkanja stolov – tako naučila sedeti v Indiji, in od tedaj čepim vsak dan; sploh v nosečnosti se je čepenje izkazalo za čudovito vajo, ki krepi mišice medeničnega dna, pa tudi sedaj je uporabna, saj želim biti na višini svojega sina, ko se pogovarjava. Položaj vrane nam pomaga sprejemati – kogarkoli, česarkoli – če počepnemo na tla z iztegnjenimi stopali in pomislimo na situacijo, osebo ali občutek, ki ga želimo sprejeti.

Dragi moji sopotniki, čutim da se pred menoj odpira brezno sprejemanja, in je ta dopis šele začetek. Na pot!