Ponovno na začetku (prva čakra pod krinko): o podarjanju in sprejemanju

Prejšnji teden je bil naš veseli avtek s celotno al-iksir posadko (moi in Svarun), poln sveze zacaranega zdravja, ki slastne zitne dobrote dostavlja, v Ljubljani, doing his thing. Potem ko sva predhodno najela Ganeša, da je preudarno pometal našo pot tistega dne, je dan gladko stekel; midva pa sva s svojo košarico degustacijskih dobrot podarjala številčne mmmmmm-e, sprejemala nasmehe, čarala dragocenost, spoznavala nove čudovite prijatelje in zaveznike (iz srca hvala vsem), ter se – tako sproščeno, da sem sama sebi ob koncu iz srca čestitala – predajala ritmu živahnega, polnega dne. In tako se je zgodilo, da sem moje najnovejše kraljevske sinergijske ploščice z okusom lešnika in kakava dostavila tudi moji do tedaj nepoznani prijateljici, ob čigar kreacijah iz kislega testa, predstavljenih na njenem blogu, so se mi poprej že dolgo sline cedile. Ta prijateljica mi je ploščice – kar se je meni zdelo znatno – predrago plačala in s težkim srcem in malce ranjena sem tedaj naposled le sprejela, da ne sprejema ugovorov. Rekla mi je, da gre tu za sposobnost sprejemanja, česar v tistem trenutku nisem povsem razumela. Da, slišala sem njene besede in raztolmačila njih pomen, nisem pa čutila, da bi te besede postale del moje resničnosti. Vse dokler nisem pred nekaj dnevi po mnogo, mnogo nezavednega žvečenja tudi sama odločila, da je sprejemanje tega, koliko tvoje delo drugi cenijo, zares sposobnost.

favicon triskel
Keltski simbol TRISKELE, za katerega obstaja prav toliko razlag kot razlagalcev. Življenje – smrt – preporod. Telo – um – duša. Mati – oče – otrok. In tako naprej. Saj veste, vse svete stvari so tri.

Podarjamo in sprejemamo; staro gre, da s tem naredi prostor za novo, ki je že na poti. Preprosto, ne? Naj bi bilo. Ravno tako kot tudi vse ostalo v življenju, ki si ga misleči človek tako vztrajno zapleta in otežuje. Pa poglejmo.

Tudi sama sem se venomer oklepala – v pretekliku, ker se od omenjenega nagnjenja ljubeče, a vztrajno poslavljam – tendence k izbiranju težje, neizhojene poti. »Zakaj bi šla ravno, če lahko kam zavijem?«, se je zdel moj moto, toda prisežem, da si življenja nisem trudila obtežiti. Obtežiti morda res ne, počela sem pa nekaj drugega (in tole naj ostane med nami, saj čutim, da zavedanje o slednjem še ni povsem zapustilo mojega prebavnega trakta): verjela, da z izbiranjem neizhojene poti, brez svetilke ali navigacije, izbiram samo sebe; da bom na nek način bolj pristna, če bom stvari počela drugače od drugih. Da bom tako bolj samosvoja, samozavestna in samozadostna … ali sploh. Rojeni desetega v mesecu, mi še numerologija potrjuje, da je zame najpomembnejša pot tista, ki me vodi k sami sebi. Pa sem šla, ignorirala vse smerokaze in jo po svoje mahala od anoreksije do Indije do mirno izpopolnjujočega poroda, ovinek za ovinkom, v pravi pravcati kundalini vijugi – in se znašla nekje tukaj. In še preden se vam pojavi vprašanje, zakaj sem mislila, da bom s tem, ko sem se trudila biti posebna, bila bolj jaz, vam gladko odgovorim. Zaradi prekinjene povezave s samo seboj sem se na vse kriplje trudila najti nekaj, kar bi me definiralo, nekoga, s komer bi se istovetila – da bi tako postala nekdo. Ker nekdo je po prepričanjih, ki sem jih posvojila od mojega takratnega sveta, imel več možnosti, da bo ljubljen, kot nihče.

IMG_20151022_162247čarovnica

Naša najgloblja potreba, biti ljubljen, je naša pravica, ki pride v paketu z dolžnostjo sprejemanja samega sebe. Kaj? Sprejemanja same sebe. Ne, nisem rekla sprejetja same sebe. Sprejemanja, dušo. To ni nekaj, kar enkrat narediš, obkljukaš, se pofotkaš in usedeš na naslednji vlakec do naslednje znamenitosti. To je nekaj, kar konstantno obnavljaš. Konstantno, da preživi. Sprejemati samo sebe lahko pomeni, da se v ogledalu zazreš v svoje nago telo in si ob očesnem stiku vedno bolj ljubeče ponavljaš: »Ljubim te. Resnično, resnično te ljubim.« In nadaljuješ, nadaljuješ kljub glasovom, ki vztrajno izpostavljajo naš celulit, naše gubice in sive lase, dejstvo, da je ena joškica večja od druge; in si vztrajnejša od glasov, ki bi se radi nahranili tvojega sramu – vse dokler svojim besedam se začneš v popolnosti verjeti. Sprejemati samo sebe lahko pomeni, da se po nenapovedanem harpijskem izbruhu nad svojim otrokom zazreš vase, in ne slišiš: »Kako grozna mama si, tvoj otrok je ranjen in počneš vse, kar si prisegla, da ne boš!«, temveč »najprej brez samopomilovanja sprejmi, da ti je včasih lahko težko pri srcu, nato pa zaupaj, da je tvoj otrok dovolj močan, da takšne izbruhe lahko prenese nepoškodovan – navsezadnje si je on izbral tebe in ne obratno!«. Sprejemati samo sebe lahko pomeni, da si dopustiš biti »prav nič drugačna od drugih« ali »prav nič podobna drugim«. (Mimogrede, kdo sploh so »drugi«, če smo pa vsi eno?) Sprejeti samo sebe pomeni, da končno že nehaš izbirati, kaj boš postala, ampak se predaš najvišji viziji lastnega jaza … in postopaš, kot da to že živiš. Zdaj, v tem trenutku. Ne velja začeti »jutri« ali »po dopustu« ali »na noviga lejta dan«. Zdaj, v tem trenutku, leži ves potencial, ki ga Zemlja kopiči in ponuja vse te milijone milijard let; zate, da ga uporabiš, zakuriš in tako osvetliš svoje življenje in s tem življenja drugih.

In kje nas to pusti?

Crow-Pose1 crowpose

Na tleh. V čepečem položaju, ki se v kundalini jogi imenuje položaj vrane in je najbolj ergonomsko oblikovan »stol« za človeka. Sama sem se – zaradi pomanjkanja stolov – tako naučila sedeti v Indiji, in od tedaj čepim vsak dan; sploh v nosečnosti se je čepenje izkazalo za čudovito vajo, ki krepi mišice medeničnega dna, pa tudi sedaj je uporabna, saj želim biti na višini svojega sina, ko se pogovarjava. Položaj vrane nam pomaga sprejemati – kogarkoli, česarkoli – če počepnemo na tla z iztegnjenimi stopali in pomislimo na situacijo, osebo ali občutek, ki ga želimo sprejeti.

IMG_20151022_212615

Dragi moji sopotniki, čutim da se pred menoj odpira brezno sprejemanja, in je ta dopis šele začetek. Na pot!

Advertisements

Globoko v sebi smo vse ovsene svečenice

Resda dolgoročni spomin ni moja vrlina, ampak tako na pamet lahko zatrdim, da sem se z ovesom prvič brez predsodkov srečala nekega poletja, ko sem jatam turistov v Kobilarni Lipica razlagala, koliko ga povprečen lipicanec dnevno zaužije. Sedaj se mi o številki niti sanja ne več (ahem, veliko?), kar govori v prid moji prvi trditvi glede lastnega spomina, nedvomno pa vem, da me tedaj še prešinilo ni, da je oves med drugim tudi hrana za ljudi. Če pokukam še dlje v preteklost, lahko ulovim potlačene spomine, v katerih ima moj oče v svojem donkihotskem boju proti holesterolu resnično dober namen pojesti neko industrijsko mešanico müslijev, ki – roko na srce – izgledajo docela »mizerno« (kar v primorščini pomeni »ubogo«, prihaja pa iz italijanske »miserie« in je sestrica angleški »misery«). Sedaj vem, da so na moje dojemanje tistih kosmičev kot kratko malo neužitnih v veliki meri vplivali nauki iz mojega otroštva – sugerirani ali jasno-glasni – da nekaj, kar je zdravo, gotovo ne more biti tudi okusno.

IMG_20151005_135842 IMG_20151005_140335

In tako sem životarila in bila bitke na račun prepričanja, da je vse slastno pregrešno. In da ovseni kosmiči ne morejo biti nič drugega kot brezizrazni in neužitni. Vse dokler nisem skoraj dve leti tega, z novorojenim spečim Svarunom zasidranem v nepogrešljivi mehki nosilki na mojih prsih, prvič naredila domače čokoladne granole. Kaaaaaaj? Presunjena sem se spreobrnila v ovseno svečenico, ki mlete ovsene kosmiče namesto moke dodaja testu za palačinke, muffinom, kruhu, pitam in piškotom. Ki pije ovseno mleko in dela domač ovseni jogurt. In predvsem, ki javno brezsramno razglaša svoj manifest: super zdravo in super slastno JE docela združljivo!

Anekdota na temo. Nedolgo tega sem bila na nekem srečnem festivalu s svojimi granolami in čokoladnimi konopljinimi ploščicami, ki so v vsem dobro znanem, dekadentnem temno rjavem odtenku izgledale brezsramno vabljive. Večini so bile všeč (tudi po tem, ko sem razodela, da je ključna sestavina oluščena jedilna konoplja), ne pa vsem. Pride mimo ljubka mlada ženska s prekrasno bohotno tiaro nad svojim tretjim očesom, ki sem jo že od daleč bila prepoznala: ure pred tem sem namreč uživala – in se za nekaj časa tudi preselila v drugo domeno – ob zvokih njenega vilinskega glasu na koncertu v mali nabiti cerkvici. Zagleda moje ploščice, ki v svojih barvah obljubljajo sladkobo, ter z iskricami v očeh zelo dekliško, navdušeno nekaj zašepeta prijateljici na uho, brez da bi odtrgala pogled z mojih dobrot. Se približata še za par metrov, tedaj pa obstaneta kot vkopani. Razočaranje je čutiti v zraku in sekunde preštevam kot stoletja, medtem ko čakam na kakršenkoli odziv. »Ohh,« odvrne brezizrazno nekdo, ki živi na račun svoje izučene, izostrene sposobnosti izražanja čustev, »they’re healthy

IMG_20151005_135608

»Vem, draga moja,« bi ji zavpila danes, »točno vem, kaj misliš, ampak vsaj poskusi jih, te jaz počastim!«. Takrat ji nisem ničesar zavpila; nasmehnila sem se, četudi me je njen odziv razdražil. Ampak razumem. Sedaj vem, da si je punca želela privoščiti totalni luksuz in se poujčkati z nečim nebeškim. In v slovarju večine ljudi nebeško še vedno ni na isti strani kot zdravo.

In tej nepravičnosti sem se namenila postaviti poslednjo piko. Zato izdelujem granole in zato čaram granola ploščice in zato zadovoljno manifestiram pravo revolucijo, kjer sta zdravje in slast zaveznika. Ole! Da imajo moje ovsene čarovnije okus po koščku nebes, mi ni treba posebej razlagati, kajne; nejeverni Tomažki in Marjetke pa se lahko vselej osebno prepričate – saj veste, kje me najdete? Da so dobri in zdravi zate in za našo mami Naravo, pa mislim, da ni bilo dovoljkrat dovolj jasno vžgano v nebo. Zatorej.

IMG_20151005_135842

Oves, osrednja sestavina mojih granol in ploščic, je hrana za bogove (ampak primerna tudi za ljudi). Prva alineja, oves poka po šivih od vlaknin. Vsak izmed nas je najbrž že slišal, kako pomembno je, da zaužijemo dovolj vlaknin, pa vemo tudi zakaj? Zato ker vlaknine pospešujejo delovanje prebavnega trakta, zaradi česar še ob pravem času dobimo informacijo, da smo siti, in zaradi česar je praznjenje našega črevesja prijetno in redno. Pa zato, ker se zaradi vlaknin sladkorji počasneje absorbirajo v kri, kar preprosto pomeni, da ne letamo tako visoko, kot če nas zadane beli sladkor in ne pademo tako nizko, kot po zaužitju čokoladnih kroglic v mleku. Ne, ogljikovi hidrati v ovesu so sestavljeni in zato v kri prehajajo postopoma, zaradi česar lahko kratko malo pozabimo na tisto ihto, ko nas grabi nadzemeljska potreba po »nečem sladkem«. Ja, izjavljam pred vsem zemeljskim zborom: odkar jem oves, ne rabim več piškotov. In to so besede bivše odvisnice od cukra.

To, da sem bivša odvisnica od cukra še ne pomeni, da ne obožujem več sladkega. Oh ne. Biti naklonjena sladkemu okusu je del mene, tako kot moja leva noga, desna polovica možganov in ribja sanjavost. Toda morala bi resno premisliti, če bi želela locirati dan, ko sem nazadnje začutila tisto živčno, tujo, podzemeljsko potrebo po sladkem. In to so besede ženske z redno mesečnico.

O, ja, saj vsi vemo, kam ciljam. Upam si izjaviti, da je z mojega stališča koncept predmenstrualnega sindroma kot patološkega poligona izmišljotina, gotovo s strani kakega polikanega moškega iz petdesetih. Drage sestre, nemudoma nehajmo v dneh pred menstruacijo z lučko iskati patologijo in se zatekati k industrijskim nizkofrekvenčnim sladkarijam, ki niso dobre za nikogar in ničesar. Drage sestre, spoprijateljimo se raje s hormoni – našimi tajnimi zavezniki – ki narekujejo vzpone in padce naši življenjski energiji in vitalnosti ter začnimo uživati v čudovitem, najsvetejšem ringišpilu naokrog: biti ženska. Kako?

4godesses

Tako, da postanemo ovsene svečenice, seveda: granola je slavospev zdravju, granola ploščice pa eliksir vitalnosti. Zato, ker ob zaužitju hranljivih živil z velikim deležem vlaknin vašemu telesu ne bo potrebno konstantno leteti in padati, ampak bo lahko sproščeno lebdelo in bralo knjigo na nekem umirjenem, zadovoljnem oblačku. In pričakalo lunarno krvavitev brez talcev.

Do naslednjič, objem vsem.