Najdražji bratje, najdražje sestre; ljubo bitje, ki to bereš. Tale dopis je začel nastajati z namenom utemeljiti svojo nedavno odločitev, da prvi članek na tem blogu, Zgodbo iz tretje čakre, razdelim v tri ločene dopise. Rečeno, storjeno.

Zakaj? Več razlogov obstaja, toda prvi v četici je gotovo globoka želja, da bi moje pisanje doseglo čim več ljudi. Ne, nisem pohlepna, ko to trdim, vsekakor pa tudi ne pohlevna. Javno si želim zgolj, da bi te besede našle vse tiste, ki jih rabite. Popravek, rabimo. Bogovi namreč vedo, kako močno jih jaz rabim, zato mi podarjajo te urice, ko se mi v mirni noči ne spi, ali ko po napornem dnevu še ločim temo od luči. Želim si, da na te besede nič kaj naključno naletite vsi, ki morate … izrecno pa si ne želim, da bi vas ob tem prestrašila enormna gmota besed. Saj vem, kako je. Tudi sama se počutim docela reaktivno (torej, »bori se ali beži« – v nasprotju s prijetno unesènim »zlekni se in sprejemaj«), ko se ob odprtju neke spletne Pandorine skrinjice nadme zgrne roman besed. Tri tisoč komada iznenada … kdo je ne bi ucvrl? Ko bi bile besede vsaj po Jane Austinsko lahkotne, trivialne, bi morda še imeli kak pomislek, toda te po Proustovsko premišljeno izbrane so izven vsakršnih pogajanj. Guru zdrave rastlinske prehrane v meni podaja naslednjo prispodobo: moje besede niso sladkorna pena, ki se v ustih stopi preden jo imaš čas okusiti (resnici na ljubo, kdo bi to grozljivko sploh želel brati – ali celo okusiti?); so žvečljive žitne ploščice, ki jih je potrebno zaradi vsebnosti ovsenih kosmičev in spiska oreščkov, semen ter suhega sadja preudarno, brez gledanja na uro, mleti, in pri tem uživati na zabavi z lastnimi brbončicami, a vedeti, da ob vsakem požirku v ustni votlini sprostimo nekoliko prostora … za še več eksplozij okusov.

Zato, dragi moji, pomembna objava: v al-Iksir sveti deželi na vas nič več ne bodo prežali tritisočkilski sumo borci, ampak gibki in lahkotni jogiji. Ob pogledu na povprečnega jogija bi zanj rekli, da ga vsaka burja odnese v sosednjo vas. Ampak ne. Ne njega. Povprečnega jogija pooseblja krepko, predano, močno, žilavo, odprto, sproščeno telo – in um. Prav takšni dopis vas bodo v bodoče pričakovali tu gor.

Poleg tega lahko sedaj skesano priznam: ne želim si javno laskati, niti suvereno trditi, da mi bo vsak teden uspelo proizvesti smiselno zaokroženega tritisočaka. Roko na srce, za tole harmonično strugo besed, ki vas preko številnih vijugic pelje do (upajmo) mirnega morja, je potrebnih veliko ur sedenja za računalnikom … in potem še malo sedenja za računalnikom. Saj vem, kaj boste rekli: »vse ob svojem času«. Strinjam se, kje podpišem? Zares, čisto iskreno mislim, da grem svoji kreativni energiji nasproti, če se malo sprostim in ji dovolim, da zaživi – en aspekt ženskosti naenkrat. Brez hudega vnaprejšnjega preračunavanja, ki bi uspelo okrniti naravo dekleta, matere ali čarobnice. Jo že slišim, kreativno silo iz zavetja moje maternice. Zahvaljuje se mi in pravi, da se bo za nekaj časa zleknila v nek od ugodja prežet kotiček duše, kjer od venomer sameva viseča mreža . Aha, tudi svari me, naj je nikar ne budim (oziroma, naj si ne drznem, če naj uporabim njene besede), saj bo danes delala iz tiste pisarne.

Tale dopis je sicer začel nastajati z namenom utemeljiti svojo nedavno odločitev, da prvi dopis na temle blogu, Zgodbo iz tretje čakre, razdelim na tri dele. Ampak.

Fijuuuuuuuuuuup-ča-ča … čutim, kako me ognjeni veter kreacije odnaša v neke domače, rdeče globočine (pa ne v pekel!; moja zavest resda goreče priznava obstoj marsičemu, ampak peklu, s katerim bi nas radi še dandanes strašili – njemu se pa reži v brk), kjer pero dekleta zapisuje svojo Zgodbo iz prve čakre. Ob božajočem vilinskem napevu, katerega bodo naša ušesa razvozlala kot »lam«, sledimo besedam, lahkotno naprej …

     

Dekle … nagonsko (ob)čutiti: telesne občutke ali čustva

Začelo se je seveda nič kaj lahkotno. Medtem ko sem dobrih nekaj dni ob objavi Zgodbe iz tretje čakre tuhtala in skušala ubesediti, kaj točno me muči in zakaj se obnašam kot najbolj temna Kali v relativno nerazburljivem delu svojega lunarnega cikla, se je zvrstilo nekoliko telesnih občutij. Prav vsa so zajemala neprijetnosti v spodnjih delih telesa; napetost v debelem črevesu, neznosne bolečine v nogah, pa še šmrcat sva začela. Tako je, sredi avgusta se je obrambni sistem, ki varuje trdnjavo zornega kota – to se pravi, imunski sistem, ki varuje zakladnico trojne narave – malce zamajal.

Nasprotno od telesnih občutij, ki sporočajo o zmedi v solarnem pletežu, sem bila za tegobe iz korenske čakre nemudoma dojemljiva, saj so me dobesedno zbile na tla. Nič presenetljivega, če vemo, da je korenska čakra prva in zaradi tega tudi najbolj fizične narave (kar preprosto pomeni, da zrcali naše splošno počutje znotraj fizičnega telesa, povezanost z materialnim svetom in občutek prizemljenosti). Telesna občutja iz korenske čakre so me najprej predramila med skakanjem na trampolinu. Nič hudega sluteča sem igrivo,otroško, z otrokom skakala in nenadoma začutila znotraj nabora vseh svojih rektalnih elementov območje visoke napetosti. Še nekoliko dlje bom šla in vam zaupala, da sem se v tistem trenutku počutila, kot da se želi v sodelovanju z neko mogočno magnetno silo moja zemeljska čakra neposredno združiti z zemljo. Ob vsakem doskoku me je neprijetno vleklo k tlom, da sem se že začela spraševati, ali je to normalno počutje, ki spremlja skakanje na trampolinu? Opustim skakanje za tisti dan, naslednji dan me čaka nova telesna preizkušnja.

Četudi drži, da sem se enega teh dni prvič posvetila izvajanju navdihujoče kundalini joge pod okriljem sončne Gurmukh, ne bi niti pod razno izvora vseh bolečin v nogah pripisala omenjeni vadbi. Sploh, če dodam, da je dvd prispel že pred časom in pridno nabiral prah, dokler ni napočil pravi trenutek. Kaj pa je pravi trenutek? Al-Iksir vsekakor ni naslov za zaključke, ki bi se zanašali na naključno izbrane trenutke. Zato je moja razlaga pravega trenutka sledeča: moja izbira se je uglasila z vesoljem z namenom, da bi lahko v polnosti izživela tale slavospev bolečini in se o njej nekaj naučila. Na primer to, da je doživljanje fizične bolečine povsem odvisno od nastrojenosti uma. Bolečina je vsekakor pomemben del telesne izkušnje, še pomembneje pa je, da se jo naučimo doživeti. Kot duhovna bitja, ki prebivajo v telesu in posedujejo um.

Zdaj si pa predstavljajte mene: obtičala z neznosno bolečino v nogah, ki je navzgor, v razum, izhlapevala nepotrpežljivost do vsega, kar je bilo; silno napeta v pričakovanju novega sunka vsakič, ko se mi je Svarun radoživo približal. Nisem vedela, kaj naj. Vedela pa sem, da bi, ko bi le lahko, takoj ušla iz svojega razbolelega telesa. Popolnoma vpeta v dramo telesnih občutij, ki mi jo je um predano risal temno rdeče, sem razveseljevala in redila svoj ego z občutki nemoči in samopomilovanja, pri tem pa nisem niti opazila, da obstaja druga pot. Toda druga pot vedno obstaja. Sedaj vem. Če mi ni všeč ta pot, se premaknem. Nisem drevo, da se ne bi mogla.

In tako sem se čez nekaj dni premaknila, ko sem od škratovskega učitelja prevzela orodje, s katerim lahko med drugim preizkusim resničnost fizične bolečine. Namig: orodje je zastonj in naravno stanje vsakega izmed nas (in dejansko obstaja).

O čem govorim, ti razodeneta Mati in Čarobnica v svojima Zgodbama iz prve čakre.

Objem vsem.