Zgodba iz tretje čakre ̴ Mati

Umsko povezovati telesna občutja s čustvi

»Saj sem vendar mama in na vseh frontah sama odgovorna za svojega malega, ki sem se ga odločila preživljati z zasluženim denarjem; ne tistim, ki bi ga omadeževalo lastno hrepenenje po tem, da sem s svojim otrokom, medtem ko večino svojih dni presedim nekje, kjer ni tudi moje srce in govorim, kar ni moj glas.«

»Zame je delo življenje; moja družina, moja kreativnost, moj jaz. Niti slučajno si ne drznem po poti konformizma tvegati vse od zgoraj naštetega, zato da bo tvoj palec, Hierofant(2), obrnjen navzgor.«

high priest

Ker mislim, da mi bo dobro delo, se občasno prisilim napisati dva stavka, in tedaj nemudoma začutim gospoda četnika, imenovanega perfekcionizem, ki radikalno korigira vsebino mojega uma. Tako je, uma, ker samo z inspiracijo lahko požanješ kaj resnično iz srca. Inspiracije ni. Pa ravno sedaj – vedno je ravno sedaj – ko sem se prepustila ugotovitvi izpred let, da bi pisala. Tako, zares. Tako, da bo to moja služba. Moj um še ne ve, kako – in nikoli ne bo, frajer – toda moja maternica ni nikoli pozabila, v to sem prepričana.

Ujetnica sem, ujetnica črnega dne, ki  ga je Dekle začelo opisovati v prejšnjem dopisu, tukaj. In kot ujetnica ne vem, da črni dnevi niso tu zato, da se usedem v kot, privijem vse štiri k sebi in v mislih kompulzivno predvajam scenarij iz vsem dobro znane knjige o »manjvrednosti«. Ali »naščuvanosti celega sveta proti meni«. Ali »o večni in mogočni samoti ter njeni hčerki osamljenosti«. O, ne, ne. Črni dan je zato tu, da usmerim pramen lastne svetlobe nanj. Da ga osvetlim. In potem se zgodi. Uležem se k računalniku v travo, s spečim Svarunom v viseči mreži dober meter stran, in opazujem, kako se sonce iz moje tretje čakre izpostavlja izza oblakov, skuša do besede. Zanimivo, da to začutim nemudoma po tem, ko se preoblečem v rumen top in rumeno-oranžno-rdeče kratke hlače, ker me je tik pred tem Svarun polil z vrelo paradižnikovo juho, ko je med dojenjem potopil svojo nogo vanjo. Predam se trenutku in opazujem prste, ki sami tipkajo naslednje reči:

»Črnih dni v resnici ni, čeprav se nam velikokrat tako zdi. Kar pa je, je tisočero priložnosti, ki si jih naša duša ustvarja trenutek za trenutkom. Vsak trenutek je manifestacija ali – prevod za leve možganske polovice – rezultat vseh poprej izbranih trenutkov. In če se kdaj zazdi, da je ta trenutek več, kot bi lahko prenesli ali pogoltnili, kaj šele sprejeli … to se pravi več porcelanastih črepinj, kot bi jih lahko v enem dnevu pometli, več žlic paradižnikove – morebiti pesine, težka konkurenca – juhe, kot bi jih lahko v času enega kosila pobrisali, in več treskov male glavice v nekaj trdega, kot bi jih lahko potolažili … je dobro imeti v žepu sledečo preprosto enačbo.

a5b7df651ffad5b4134b1daa44cbee2c

Vedno imamo na voljo izbiro: da ali ne? Vedno imamo na voljo izbiro: sprejemati ali reagirati? V vsaki situaciji, kjer se znajdemo, se lahko odločimo reagirati; iti po zgornji poti vdanosti v usodo in nemoči, po poti uma in ega, kjer se bomo konstantno spotikali ob ne-je vseh oblik in velikosti. Če si vzamemo trenutek in prisluhnemo GPS-u v nas samih – naši intuiciji, stari sablji – opazimo, da nas ta pot po mnogih ovinkih, krog za krogom, v resnici pripelje do prvotnega razpotja: da ali ne? Živeti, kot da se življenje dogaja nam ali za nas? Če se pa odločimo zaviti v notranjo pokrajino, na pot srca, smo lahko suvereni, da se v našem telesu skriva namig, kako ravnati. Tista intuicija, tisto čustvo, tista bolečina, tisto ščemenje. Zato smo vendarle tukaj, da se iz dneva v dan urimo v sprejemanju odločitev, ki so v skladu z vibracijo našega najvišjega jaza. Da preverimo, ali smo še na naši poti, se lahko preprosto vprašamo: »Ali je to dejanje v skladu z mojo najvišjo vizijo o sebi? Ali bom, če zdaj tako ravnam, jutri bližje najboljšemu jazu, kot si ga v tem trenutku lahko zamislim?«.

Svarun se zbudi še vedno prežet od črnine najinega dne, ampak se kmalu sprosti in povrne v svojo ljubečo in lahkotno vibracijo, ko začuti, da se je nekaj megle dvignilo in je v daljavi že moč razločiti obris pravega jaza. Zatopljena v pravkar napisano mi kaj kmalu na površje priplava informacija, ki sem jo pred nekaj dnevi dobila: naša čustva so neločljivo povezana s fizičnim telesom in dušo, in vse je eno z naravo. Čustveno raven današnjega dne sem morda razvozlala, a kaj, ko ni bilo ob vsem tem nobenih telesnih signalov; seveda celodnevnega črvičenja v debelem črevesu in zame daleč prepogostih obiskov stranišča še opazila nisem, preobremenjena s petdesetimi odtenki črne. Deset minut za tem se začne malce pod popkom tako intenzivno črvičenje in krčenje, da se ne morem vzravnati ampak le s težavo hodim jeguljasto sključena. Navkljub neprijetnim telesnim občutkom, se radostim »aha!« trenutku, ko ugotovim, da so prebavne motnje tudi posledica dejstva, da trebušna čakra ni v harmoniji.

Telesna občutja smo uspeli povezati s čustvi. In kaj sedaj? Preberite v prihodnjem dopisu izpod peresa Čarobnice.

Objem vsem.

Glosar

(1) Hierofant, Papež, Šaman ali Visoki svečenik je peta karta velike arkane v tarotu in poraja vprašanja konformnosti, tradicionalnosti, skupinske identitete in religije. Ta zelo konvencionalni lik nam sporoča, da ni za vsako ceno potrebno slediti tujemu sistemu vrednot, ampak da je tu vedno cena, ki jo moramo plačati, v kolikor se otresemo črednega nagona. 

Advertisements

Razmišljanje o “Zgodba iz tretje čakre ̴ Mati

  1. Pingback: Zgodba iz tretje čakre ̴ Dekle – AL-IKSIR

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s