Zgodba iz tretje čakre ̴ Dekle

Pred nami je zgodba iz tretje čakre, ki nas bo peljala po poti ozaveščanja neravnovesja v trebušnem energijskem centru – ali čakri – in spoznanja, zakaj je do tega prišlo. Preden jo začnemo razpredati, bi vam rada vzela trenutek in za olajšano navigacijo skozi tole sveto deželo al-Iksir pojasnila zasnovo mojih dopisov. Da pa vas ne bi že v četrti vrstici prvega dopisa pošiljala nekam … in vas, nič kaj željne klikanja, tukaj pustila s povezavo do strani »KAJ«, vam semkaj prilagam besedilo z omenjene strani, ki pojasnjuje zasnovo mojih dopisov:

»Na blogu boste naleteli na dopise iz dveh struj, poetične in praktične: zgodbe predstavljajo poetični del, čarobničin al-iksir pa praktični del.

Za vse nas, ki si želimo več simbolike v življenju, bomo tukaj postreženi z zgodbami. Priznam, da bi bila sama najbrž najslabši naslov za zgodbe, ker sem se ob prebiranju romanov vedno na smrt dolgočasila. Ampak, to bodo drugačne zgodbe, dragi moji. To bodo zgodbe, kakršne sem namesto domačega branja in poletnih romanov vsa ta leta požirala; zgodbe, ki so hranile mojo dušo s simboliko in duhovnostjo. Zgodbe bodo v resnici trilogije, razdeljene na tri ločene dopise, ki bodo zaobjemali tri aspekte ženskosti: dekle, mati in čarobnica. Zakaj? Ker verjamem v trojnost; če povežemo med seboj tri točke v ravnini, dobimo krog, in ta ustvarja sveti prostor. Ker sem ženska in mi je zato simbolika magične poti samospoznanja od dekleta preko matere do čarobnice blizu. Predvsem pa, ker čutim, da trije aspekti ženskosti resnično simbolizirajo tri faze zdravljenja: ozaveščanje, spoznanje in ozdravljenje. Šele potem, ko ozavestimo občutja in čustva fizičnega telesa, lahko z umom povezujemo telesne zaznave z mislimi in razčlenimo miselne vzorce, ki so nas popeljali izven harmonije. Te nato zdravimo na področju duše, povezane z enostjo. To navsezadnje osmišlja al-Iksir, ki ni nič drugega kot težnja k večni harmoniji, znova in znova.

Daniel Pink, avtor uspešnice A Whole New Mind, pravi, da je zgodba v resnici skupek informacij, ki so vsem nam, živečim v informacijski dobi, venomer dostopne; kar pa zgodbo nadgradi in loči od preprostega skupka informacij je, da jo izročimo odeto v čustveni naboj. Zato so moje zgodbe pravzaprav popotovanja do blagostanja, ki se vijejo preko treh prelomnih stebrov: steber telesa ponazarjajo telesna občutja, steber uma čustva, steber duše pa zaupanje in uglašenost s sabo in vesoljem.

Vsaka trilogija zgodb pa bo zgolj prvi del poti k blagostanju. Sledil ji bo praktični del, ki sem mu nadela ime čarobničin al-Iksir. Drugi del poti k blagostanju bo torej vseboval čarovnije za vsak dom, ki jih lahko z namero samozdravljenja vsakdo preizkuša doma, mednje pa štejemo kuhinjske, vrtne, gibalne, ritualne – in še kakšne – učinkovite recepte. Čarovnije jim pravim, ker se v predanem odnosu med odprtim srcem (s kakršnim je optimalno živeti) in odločno namero (s katero je priporočljivo pristopiti k vsakršnemu delu na sebi) rodi neskončni potencial za blagostanje. Sploh ni nujno, da smo kronično bolni ali hudo zaznamovani na kakršnem koli nivoju. Čarovnije za vsak dom so tu, da spodbudijo harmonijo našega trojnega bitja: za telo poskrbimo s tem, ko vložimo energijo v aktivno samozdravljenje, na primer pripravljanje hrane po receptu, izvajanje določenega telesnega položaja pri jogi; um neguje naša predanost aktivnosti in ljubezen, ki jo čutimo ob védenju, da delamo nekaj dobrega zase; dušo pa hrani ugodje, ko preizkušamo recepte, se posvečamo izvajanju joge ali ritualnosti, ki smo jima v življenju namenili prostor in čas.«

Dekle … nagonsko (ob)čutiti: telesne občutke ali čustva

V trenutku večnosti, ki je sedaj – koledarsko pa popoldan nekega julijskega torka – čutim, da sem si nad sabo zgrnila črne oblake. Čutim, da z navidezno drznostjo, a v srcu preplahom, držim krmilo tega energetskega polja, ki ga s Svarunom soustvarjava dan za dnem, vzpon za spustom; horuk za štrbunkom. In plujeva. Nekod po globinah, temnih in prepolnih sluzaste morske trave, ki se vztrajno oprijema najinega plašča, stkanega iz ljubezni, svetlobe in resnice. Ta sije in ustvarja močan kontrast z mojimi mislimi, ki mi ta naš ljubi planet slikajo tuj in temen.

Manipura

Že mesece sem neučakana pisanja. Vabim jo in kdaj pa kdaj, priznam, skušam zmanipulirati, gospodično inspiracijo, da obišče moje notranje pokrajine. Za vztrajnost jemljem vedno večjo dozo spominov iz zame magičnega leta 2011, ko je štiriindvajset ur na dan, vsak dan, iz mene vrelo kot lava iz vulkana, vsa ognjena in oranžna. Takšne barve so bile tudi moje hrepeneče besede. S še toplo diplomo in enosmerno letalsko vozovnico za Indijo v žepu sem takrat, nonšalantno, delala v neki ošteriji(1) in si tako polnila nogavico, ki mi bo v tretji deželi omogočala … predvsem nakupe dobrih knjig. Spomnim se predpasnika, natlačenega z listki vseh barv in dimenzij, popisanimi znotraj vseh robov; spomnim se trenutkov, ki sem si jih zelo suvereno in po mojem popolnoma upravičeno ukradla, se stisnila ob peč, kjer me nihče ni mogel videti, in z računom, prislonjenim na steno, čečkala in čečkala. Ognjen mozaik besed, ki je nastajal, je dajal dobrega vetra mojemu celemu bitju. Takrat sem živela in vibrirala en velik, srčni, zanosni »jaaa(z)« in uživala v izobilju popolnoma izživetega notranjega življenja.

Ta trenutnek? Če bi zagledala rdeča vrata, bi jih nemudoma začela barvati v črno, podobno kot Rolling Stonesi v eni svojih pesmi. Ne vem, kaj naj sama s sabo. Vem, da bi mi v tem trenutku najbolj prijalo odpluti v samoto in tišino brez popotnice misli, ampak ker se mi um ob zgolj ideji meditacije v tem trenutku reži v obraz, se nekako pogodiva. Skušala bom prepoznati cel venček čustev, ki me v tem trenutku preplavljajo, in se na ta način osvoboditi malo teže. Beležim: nizka samopodoba zaradi razočaranja nad sabo, ker po svojih trenutnih kriterijih nisem profesionalno v življenju še nič dosegla; strah, da se bom za vedno tako počutila in da nimam dovolj moči/modrosti/vztrajnosti, da bi uspešno živela svojo resnico; nemoč, ker čutim, da je tale črni dan iznad mojih čistilnih sposobnosti; apatičnost kot posledica utrujenosti zaradi sabotiranja same sebe, ker so moje sanje še vedno v oblačku nad glavo. V zrcalu, ki mi ga notranja pokrajina podrži, opazim, da vsa od zgoraj naštetih čustev nakazujejo na primanjkljaj nekoliko ljubeče, zdravilne pozornosti v moji tretji čakri.

third-chakra

Vem, vem, vem. Dekle bi se vendar moralo najprej zazreti v telo po občutke in ščemenja, ugodnosti in neprijetnosti, in strinjam se, da je najbrž naravni red takšen. Ampak. Sem izrazito čustveno bitje (včeraj sem dobila postreženo besedo »sentimentalna« in še tehtam, ali mi nima morda preveč negativnega prizvoka) in kot takemu – ravno po naravnem redu – na vrh najprej priplavajo čustva. Teh sem tudi bolj vešča kot telesnih občutkov, katerim se od nosečnosti dalje šele učim prisluhniti. In če nič drugega, v tem trenutku jemljem to morebitno pomanjkljivost za talca in se zavezujem svojemu telesu, da bom bolj čuječna zanj. Moj prvi in zadnji dom.

Ali bo uspelo Materi povezati čustva s telesnimi občutji? Preverite v prihodnji objavi.

Objem prav vsem.

Glosar
(1) Gostilni za neprimorce.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s