Utemeljitev + Zgodba iz prve čakre ̴ dekle

Najdražji bratje, najdražje sestre; ljubo bitje, ki to bereš. Tale dopis je začel nastajati z namenom utemeljiti svojo nedavno odločitev, da prvi članek na tem blogu, Zgodbo iz tretje čakre, razdelim v tri ločene dopise. Rečeno, storjeno.

BASEPRINT

Zakaj? Več razlogov obstaja, toda prvi v četici je gotovo globoka želja, da bi moje pisanje doseglo čim več ljudi. Ne, nisem pohlepna, ko to trdim, vsekakor pa tudi ne pohlevna. Javno si želim zgolj, da bi te besede našle vse tiste, ki jih rabite. Popravek, rabimo. Bogovi namreč vedo, kako močno jih jaz rabim, zato mi podarjajo te urice, ko se mi v mirni noči ne spi, ali ko po napornem dnevu še ločim temo od luči. Želim si, da na te besede nič kaj naključno naletite vsi, ki morate … izrecno pa si ne želim, da bi vas ob tem prestrašila enormna gmota besed. Saj vem, kako je. Tudi sama se počutim docela reaktivno (torej, »bori se ali beži« – v nasprotju s prijetno unesènim »zlekni se in sprejemaj«), ko se ob odprtju neke spletne Pandorine skrinjice nadme zgrne roman besed. Tri tisoč komada iznenada … kdo je ne bi ucvrl? Ko bi bile besede vsaj po Jane Austinsko lahkotne, trivialne, bi morda še imeli kak pomislek, toda te po Proustovsko premišljeno izbrane so izven vsakršnih pogajanj. Guru zdrave rastlinske prehrane v meni podaja naslednjo prispodobo: moje besede niso sladkorna pena, ki se v ustih stopi preden jo imaš čas okusiti (resnici na ljubo, kdo bi to grozljivko sploh želel brati – ali celo okusiti?); so žvečljive žitne ploščice, ki jih je potrebno zaradi vsebnosti ovsenih kosmičev in spiska oreščkov, semen ter suhega sadja preudarno, brez gledanja na uro, mleti, in pri tem uživati na zabavi z lastnimi brbončicami, a vedeti, da ob vsakem požirku v ustni votlini sprostimo nekoliko prostora … za še več eksplozij okusov.

Zato, dragi moji, pomembna objava: v al-Iksir sveti deželi na vas nič več ne bodo prežali tritisočkilski sumo borci, ampak gibki in lahkotni jogiji. Ob pogledu na povprečnega jogija bi zanj rekli, da ga vsaka burja odnese v sosednjo vas. Ampak ne. Ne njega. Povprečnega jogija pooseblja krepko, predano, močno, žilavo, odprto, sproščeno telo – in um. Prav takšni dopis vas bodo v bodoče pričakovali tu gor.

Root-Chakra

Poleg tega lahko sedaj skesano priznam: ne želim si javno laskati, niti suvereno trditi, da mi bo vsak teden uspelo proizvesti smiselno zaokroženega tritisočaka. Roko na srce, za tole harmonično strugo besed, ki vas preko številnih vijugic pelje do (upajmo) mirnega morja, je potrebnih veliko ur sedenja za računalnikom … in potem še malo sedenja za računalnikom. Saj vem, kaj boste rekli: »vse ob svojem času«. Strinjam se, kje podpišem? Zares, čisto iskreno mislim, da grem svoji kreativni energiji nasproti, če se malo sprostim in ji dovolim, da zaživi – en aspekt ženskosti naenkrat. Brez hudega vnaprejšnjega preračunavanja, ki bi uspelo okrniti naravo dekleta, matere ali čarobnice. Jo že slišim, kreativno silo iz zavetja moje maternice. Zahvaljuje se mi in pravi, da se bo za nekaj časa zleknila v nek od ugodja prežet kotiček duše, kjer od venomer sameva viseča mreža . Aha, tudi svari me, naj je nikar ne budim (oziroma, naj si ne drznem, če naj uporabim njene besede), saj bo danes delala iz tiste pisarne.

Tale dopis je sicer začel nastajati z namenom utemeljiti svojo nedavno odločitev, da prvi dopis na temle blogu, Zgodbo iz tretje čakre, razdelim na tri dele. Ampak.

Fijuuuuuuuuuuup-ča-ča … čutim, kako me ognjeni veter kreacije odnaša v neke domače, rdeče globočine (pa ne v pekel!; moja zavest resda goreče priznava obstoj marsičemu, ampak peklu, s katerim bi nas radi še dandanes strašili – njemu se pa reži v brk), kjer pero dekleta zapisuje svojo Zgodbo iz prve čakre. Ob božajočem vilinskem napevu, katerega bodo naša ušesa razvozlala kot »lam«, sledimo besedam, lahkotno naprej …

      root-chakra-3rd-dimension-liana-me-alyah

Dekle … nagonsko (ob)čutiti: telesne občutke ali čustva

Začelo se je seveda nič kaj lahkotno. Medtem ko sem dobrih nekaj dni ob objavi Zgodbe iz tretje čakre tuhtala in skušala ubesediti, kaj točno me muči in zakaj se obnašam kot najbolj temna Kali v relativno nerazburljivem delu svojega lunarnega cikla, se je zvrstilo nekoliko telesnih občutij. Prav vsa so zajemala neprijetnosti v spodnjih delih telesa; napetost v debelem črevesu, neznosne bolečine v nogah, pa še šmrcat sva začela. Tako je, sredi avgusta se je obrambni sistem, ki varuje trdnjavo zornega kota – to se pravi, imunski sistem, ki varuje zakladnico trojne narave – malce zamajal.

Nasprotno od telesnih občutij, ki sporočajo o zmedi v solarnem pletežu, sem bila za tegobe iz korenske čakre nemudoma dojemljiva, saj so me dobesedno zbile na tla. Nič presenetljivega, če vemo, da je korenska čakra prva in zaradi tega tudi najbolj fizične narave (kar preprosto pomeni, da zrcali naše splošno počutje znotraj fizičnega telesa, povezanost z materialnim svetom in občutek prizemljenosti). Telesna občutja iz korenske čakre so me najprej predramila med skakanjem na trampolinu. Nič hudega sluteča sem igrivo,otroško, z otrokom skakala in nenadoma začutila znotraj nabora vseh svojih rektalnih elementov območje visoke napetosti. Še nekoliko dlje bom šla in vam zaupala, da sem se v tistem trenutku počutila, kot da se želi v sodelovanju z neko mogočno magnetno silo moja zemeljska čakra neposredno združiti z zemljo. Ob vsakem doskoku me je neprijetno vleklo k tlom, da sem se že začela spraševati, ali je to normalno počutje, ki spremlja skakanje na trampolinu? Opustim skakanje za tisti dan, naslednji dan me čaka nova telesna preizkušnja.

Četudi drži, da sem se enega teh dni prvič posvetila izvajanju navdihujoče kundalini joge pod okriljem sončne Gurmukh, ne bi niti pod razno izvora vseh bolečin v nogah pripisala omenjeni vadbi. Sploh, če dodam, da je dvd prispel že pred časom in pridno nabiral prah, dokler ni napočil pravi trenutek. Kaj pa je pravi trenutek? Al-Iksir vsekakor ni naslov za zaključke, ki bi se zanašali na naključno izbrane trenutke. Zato je moja razlaga pravega trenutka sledeča: moja izbira se je uglasila z vesoljem z namenom, da bi lahko v polnosti izživela tale slavospev bolečini in se o njej nekaj naučila. Na primer to, da je doživljanje fizične bolečine povsem odvisno od nastrojenosti uma. Bolečina je vsekakor pomemben del telesne izkušnje, še pomembneje pa je, da se jo naučimo doživeti. Kot duhovna bitja, ki prebivajo v telesu in posedujejo um.

root_chakra_by_rebelbam-d5g04xe

Zdaj si pa predstavljajte mene: obtičala z neznosno bolečino v nogah, ki je navzgor, v razum, izhlapevala nepotrpežljivost do vsega, kar je bilo; silno napeta v pričakovanju novega sunka vsakič, ko se mi je Svarun radoživo približal. Nisem vedela, kaj naj. Vedela pa sem, da bi, ko bi le lahko, takoj ušla iz svojega razbolelega telesa. Popolnoma vpeta v dramo telesnih občutij, ki mi jo je um predano risal temno rdeče, sem razveseljevala in redila svoj ego z občutki nemoči in samopomilovanja, pri tem pa nisem niti opazila, da obstaja druga pot. Toda druga pot vedno obstaja. Sedaj vem. Če mi ni všeč ta pot, se premaknem. Nisem drevo, da se ne bi mogla.

In tako sem se čez nekaj dni premaknila, ko sem od škratovskega učitelja prevzela orodje, s katerim lahko med drugim preizkusim resničnost fizične bolečine. Namig: orodje je zastonj in naravno stanje vsakega izmed nas (in dejansko obstaja).

O čem govorim, ti razodeneta Mati in Čarobnica v svojima Zgodbama iz prve čakre.

Objem vsem.

Advertisements

Zgodba iz tretje čakre ̴ Čarobnica

Intuitivno prisluhniti zdravilnim informacijam iz vsega stvarstva ter jih združiti z modrostjo v nas samih, ki zaobjema domene telesa, uma in duše

Že dolgo sem si želela (spočita) vstati okrog treh; vse odkar sem slišala, da se v tistih urah tančica med svetovi dvigne in s tem omogoča lažje povezovanje z vesoljem, Materjo Zemljo, višjo zavestjo, ali kakorkoli ji že pravite. Odkar je Svarun tu, sem že res veliko vstajala takrat. Pa ne zato, da bi bila kreativna – z izjemo tistega pisanega prsluka(2), ki sem mu ga nakvačkala – ampak zaradi klicev lakote nepremagljive, njegove ali moje lastne; vse doječe matere, bivše ali obstoječe, sedaj kimate, čutim vas. Tisto obdobje je minilo, nihče od naju ni več lačen hrane sredi noči. Sedaj se zavestno predajam možnosti, da me v teh ranih urah ponovno budi klic lakote nepremagljive, ampak tokrat bo na drugi strani linije lakota po kreativnosti, ki preti pisati, povezovati in osmišljati. Saj veste, da se zbudi duša, ki jo hrani inspiracija.

sep09-chakras-lg

Ameriški mislec in pisec Wayne W. Dyer je razčlenil besedo »inspiracija« in sprevidel, da je v resnici sestavljena iz besed: »in spirit«. Tako imeti inspiracijo pravzaprav pomeni »biti v duhu«. Uglašen z lastno dušo, ki je uglašena z vsem stvarstvom. Sedaj vem, da ni bila srž težave pri meni nikoli pomanjkanje inspiracije. Za tem je stalo globlje neravnovesje v pretočnosti tretje čakre, ki je zavzelo podobo nasilne samokritičnosti in perfekcionizma. Nisem si dovolila začeti nič, dokler ne bi s predvsem levo možgansko polovico identificirala eno in edino stvar, s katero bi se naj ukvarjala celo življenje, in ta bi kajpada morala biti od vsega začetka popolna. Poleg tega se je v meni odvijal hud notranji boj kot posledica zmedenosti, ker nisem vedela čemu naj posvetim tisto peščico mojega časa in energije, medtem ko so me moje številne strasti gnale v vse smeri. Zaradi vsega tega sem se počutila nemočno, dvomljivo, frustrirano. Predvsem pa jezno, ker sem se počutila brez energije za udejanjiti moje vizije. Dolgo sem se tako počutila – nič dihala, se ničemur predala in bedela nekje na obrobju življenja. Dokler se ni zgodil določen pogovor z drago sestrico, ki z marsikaterega vidika pluje v podobnih vodah.

Veste, preden se je napisala današnja zgodba, sem mislila, da se moram v življenju odločiti za en klic duše – pri čemer bi bilo najbolj zaželeno in romantično, v kolikor bi se zanj odločila že petletna deklica – in počakati dokler ne bom gotova, da bo moja pot od vsega začetka popolna. Takrat sem samo mislila, sedaj vem. Ker smo družabna bitja, je včasih pač potrebna božajoča prijateljska prisotnost sočloveka, da instinktivno izpljunemo nekaj, kar je bilo naše telo preko občutkov strahu, frustracije in jeze morda žvečilo že celo večnost, pa si um nikakor ni dal dopovedati. S prijateljico sva takrat in tam zaključili, da se nam mnogostrastnim ljudem ni potrebno odločiti za eno stvar. Zakaj neki bi se? To zveni tako omejevalno, in vse izkušnje restriktivnosti znotraj mojih datotek goreče potrjujejo, da slednja ni nikoli pot do višje zavesti, kamor smo pravzaprav vsi v vsakem trenutku namenjeni. Odločiti ne, začeti – karkoli – in se temu iz srca predati. Po tem pogovoru, in dalje ob branju knjige The Eight Human Talents brezčasne učiteljice joge Gurmukh, sem v procesu spuščanja manipulativnih vzorcev odkrila lastno predanost; tem besedam iz stvarstva, katere mi je zaupano odeti v plašč liričnosti zavoljo krepitve telesa, zdravljenja uma in božanja duše, za vse nas.

solar-plexus-manami-yagashiro

Hm, kaj pa naša zgodba iz tretje čakre? Ostali smo pri večeru. Pri razgibanem večeru zalivanja melonic in bučk, natančneje, po katerem sem se s trojko v mislih, na vseh ravneh utrujena, prepustila možnosti, da zaspim s Svarunom takoj po deveti. Popolnoma brez obžalovanja za časom, mojim izmuzljivim prijateljem. Večinoma mi gre zavestno prepuščanje spancu relativno slabo od rok, saj je akcija zame vedno bolj mikavna od počitka (o tem kdaj drugič), ampak današnji dan je bil petkrat navit okoli palca, zato blagovolim postaviti piko in se mirno poslovim od njega … nakar me nekaj ne zbudi ob – kar se mi takrat zdi – sredi noči. Kakopak, ura kaže 3:07, ko mi zažarijo oči, zasrbijo prsti in se velik kamen težnje po inspiraciji odvali. Hvala, vesolje! In hvala tebi, ki to bereš. Pri koncu prvega dopisa smo, s strani boginj omogočenega in blagoslovljenega ter s strani bogov izročenega semkaj, pod svobodno sonce vseh nas, ki si želimo drugačnih zgodb. Zdravilnih, okusnih, hvaležnih, hudomušnih, iščočih, zavednih in spoštljivih do mnogoplastnosti človeškega bivanja in povezanosti med nami in našo drago Naravo, katere del smo.

V enem od prihodnjih dopisov boste deležni zaokroženega čarobničinega al-Iksirja, učinkovitega recepta, za samozdravljenje solarnega pleteža, kjer lahko pričakujete nabor detajlov, pojasnil in praktičnih napotkov. Do tedaj pa se zazrimo vase:

– Ali mislim, da bi s tem, kar imam deliti (naša življenjska poklicanost, razlog zakaj smo tu, naša pot), pripomogla k spreminjanju sveta na bolje?
– Koliko smo močen/a, da se ne istovetim z nečim, kar smo ustvaril/a, četudi sem v to vložil/a vso svojo predanost? Četudi bi lahko po domače temu rekli, da sem na to ponosen?
– Ali mislim, da bi me vesolje ujelo če padem? Tudi če na enem izmed razpotij namesto »ja« izberemo »ne«?

orange bubbles 2560x1440 wallpaper_wallpaperswa.com_96

Objem vsem.

Glosar

(1) Prsluk ni nič drugega kot slovenski brezrokavnik, ampak odkar sem prvič slišala zanj v čudoviti pesmi Devojka sa čardaš nogama izpod peresa in glasu zame največjega poeta (amen) Đorđe Balaševića, mi ne gre več uporabljati razpotegnjenega in skopega slovenskega izraza; priznajte, prsluk vsebuje domeno skrivnostnosti, ki jo tako cenim.

Zgodba iz tretje čakre ̴ Mati

Umsko povezovati telesna občutja s čustvi

»Saj sem vendar mama in na vseh frontah sama odgovorna za svojega malega, ki sem se ga odločila preživljati z zasluženim denarjem; ne tistim, ki bi ga omadeževalo lastno hrepenenje po tem, da sem s svojim otrokom, medtem ko večino svojih dni presedim nekje, kjer ni tudi moje srce in govorim, kar ni moj glas.«

»Zame je delo življenje; moja družina, moja kreativnost, moj jaz. Niti slučajno si ne drznem po poti konformizma tvegati vse od zgoraj naštetega, zato da bo tvoj palec, Hierofant(2), obrnjen navzgor.«

high priest

Ker mislim, da mi bo dobro delo, se občasno prisilim napisati dva stavka, in tedaj nemudoma začutim gospoda četnika, imenovanega perfekcionizem, ki radikalno korigira vsebino mojega uma. Tako je, uma, ker samo z inspiracijo lahko požanješ kaj resnično iz srca. Inspiracije ni. Pa ravno sedaj – vedno je ravno sedaj – ko sem se prepustila ugotovitvi izpred let, da bi pisala. Tako, zares. Tako, da bo to moja služba. Moj um še ne ve, kako – in nikoli ne bo, frajer – toda moja maternica ni nikoli pozabila, v to sem prepričana.

Ujetnica sem, ujetnica črnega dne, ki  ga je Dekle začelo opisovati v prejšnjem dopisu, tukaj. In kot ujetnica ne vem, da črni dnevi niso tu zato, da se usedem v kot, privijem vse štiri k sebi in v mislih kompulzivno predvajam scenarij iz vsem dobro znane knjige o »manjvrednosti«. Ali »naščuvanosti celega sveta proti meni«. Ali »o večni in mogočni samoti ter njeni hčerki osamljenosti«. O, ne, ne. Črni dan je zato tu, da usmerim pramen lastne svetlobe nanj. Da ga osvetlim. In potem se zgodi. Uležem se k računalniku v travo, s spečim Svarunom v viseči mreži dober meter stran, in opazujem, kako se sonce iz moje tretje čakre izpostavlja izza oblakov, skuša do besede. Zanimivo, da to začutim nemudoma po tem, ko se preoblečem v rumen top in rumeno-oranžno-rdeče kratke hlače, ker me je tik pred tem Svarun polil z vrelo paradižnikovo juho, ko je med dojenjem potopil svojo nogo vanjo. Predam se trenutku in opazujem prste, ki sami tipkajo naslednje reči:

»Črnih dni v resnici ni, čeprav se nam velikokrat tako zdi. Kar pa je, je tisočero priložnosti, ki si jih naša duša ustvarja trenutek za trenutkom. Vsak trenutek je manifestacija ali – prevod za leve možganske polovice – rezultat vseh poprej izbranih trenutkov. In če se kdaj zazdi, da je ta trenutek več, kot bi lahko prenesli ali pogoltnili, kaj šele sprejeli … to se pravi več porcelanastih črepinj, kot bi jih lahko v enem dnevu pometli, več žlic paradižnikove – morebiti pesine, težka konkurenca – juhe, kot bi jih lahko v času enega kosila pobrisali, in več treskov male glavice v nekaj trdega, kot bi jih lahko potolažili … je dobro imeti v žepu sledečo preprosto enačbo.

a5b7df651ffad5b4134b1daa44cbee2c

Vedno imamo na voljo izbiro: da ali ne? Vedno imamo na voljo izbiro: sprejemati ali reagirati? V vsaki situaciji, kjer se znajdemo, se lahko odločimo reagirati; iti po zgornji poti vdanosti v usodo in nemoči, po poti uma in ega, kjer se bomo konstantno spotikali ob ne-je vseh oblik in velikosti. Če si vzamemo trenutek in prisluhnemo GPS-u v nas samih – naši intuiciji, stari sablji – opazimo, da nas ta pot po mnogih ovinkih, krog za krogom, v resnici pripelje do prvotnega razpotja: da ali ne? Živeti, kot da se življenje dogaja nam ali za nas? Če se pa odločimo zaviti v notranjo pokrajino, na pot srca, smo lahko suvereni, da se v našem telesu skriva namig, kako ravnati. Tista intuicija, tisto čustvo, tista bolečina, tisto ščemenje. Zato smo vendarle tukaj, da se iz dneva v dan urimo v sprejemanju odločitev, ki so v skladu z vibracijo našega najvišjega jaza. Da preverimo, ali smo še na naši poti, se lahko preprosto vprašamo: »Ali je to dejanje v skladu z mojo najvišjo vizijo o sebi? Ali bom, če zdaj tako ravnam, jutri bližje najboljšemu jazu, kot si ga v tem trenutku lahko zamislim?«.

Svarun se zbudi še vedno prežet od črnine najinega dne, ampak se kmalu sprosti in povrne v svojo ljubečo in lahkotno vibracijo, ko začuti, da se je nekaj megle dvignilo in je v daljavi že moč razločiti obris pravega jaza. Zatopljena v pravkar napisano mi kaj kmalu na površje priplava informacija, ki sem jo pred nekaj dnevi dobila: naša čustva so neločljivo povezana s fizičnim telesom in dušo, in vse je eno z naravo. Čustveno raven današnjega dne sem morda razvozlala, a kaj, ko ni bilo ob vsem tem nobenih telesnih signalov; seveda celodnevnega črvičenja v debelem črevesu in zame daleč prepogostih obiskov stranišča še opazila nisem, preobremenjena s petdesetimi odtenki črne. Deset minut za tem se začne malce pod popkom tako intenzivno črvičenje in krčenje, da se ne morem vzravnati ampak le s težavo hodim jeguljasto sključena. Navkljub neprijetnim telesnim občutkom, se radostim »aha!« trenutku, ko ugotovim, da so prebavne motnje tudi posledica dejstva, da trebušna čakra ni v harmoniji.

Telesna občutja smo uspeli povezati s čustvi. In kaj sedaj? Preberite v prihodnjem dopisu izpod peresa Čarobnice.

Objem vsem.

Glosar

(1) Hierofant, Papež, Šaman ali Visoki svečenik je peta karta velike arkane v tarotu in poraja vprašanja konformnosti, tradicionalnosti, skupinske identitete in religije. Ta zelo konvencionalni lik nam sporoča, da ni za vsako ceno potrebno slediti tujemu sistemu vrednot, ampak da je tu vedno cena, ki jo moramo plačati, v kolikor se otresemo črednega nagona. 

Zgodba iz tretje čakre ̴ Dekle

Pred nami je zgodba iz tretje čakre, ki nas bo peljala po poti ozaveščanja neravnovesja v trebušnem energijskem centru – ali čakri – in spoznanja, zakaj je do tega prišlo. Preden jo začnemo razpredati, bi vam rada vzela trenutek in za olajšano navigacijo skozi tole sveto deželo al-Iksir pojasnila zasnovo mojih dopisov. Da pa vas ne bi že v četrti vrstici prvega dopisa pošiljala nekam … in vas, nič kaj željne klikanja, tukaj pustila s povezavo do strani »KAJ«, vam semkaj prilagam besedilo z omenjene strani, ki pojasnjuje zasnovo mojih dopisov:

»Na blogu boste naleteli na dopise iz dveh struj, poetične in praktične: zgodbe predstavljajo poetični del, čarobničin al-iksir pa praktični del.

Za vse nas, ki si želimo več simbolike v življenju, bomo tukaj postreženi z zgodbami. Priznam, da bi bila sama najbrž najslabši naslov za zgodbe, ker sem se ob prebiranju romanov vedno na smrt dolgočasila. Ampak, to bodo drugačne zgodbe, dragi moji. To bodo zgodbe, kakršne sem namesto domačega branja in poletnih romanov vsa ta leta požirala; zgodbe, ki so hranile mojo dušo s simboliko in duhovnostjo. Zgodbe bodo v resnici trilogije, razdeljene na tri ločene dopise, ki bodo zaobjemali tri aspekte ženskosti: dekle, mati in čarobnica. Zakaj? Ker verjamem v trojnost; če povežemo med seboj tri točke v ravnini, dobimo krog, in ta ustvarja sveti prostor. Ker sem ženska in mi je zato simbolika magične poti samospoznanja od dekleta preko matere do čarobnice blizu. Predvsem pa, ker čutim, da trije aspekti ženskosti resnično simbolizirajo tri faze zdravljenja: ozaveščanje, spoznanje in ozdravljenje. Šele potem, ko ozavestimo občutja in čustva fizičnega telesa, lahko z umom povezujemo telesne zaznave z mislimi in razčlenimo miselne vzorce, ki so nas popeljali izven harmonije. Te nato zdravimo na področju duše, povezane z enostjo. To navsezadnje osmišlja al-Iksir, ki ni nič drugega kot težnja k večni harmoniji, znova in znova.

Daniel Pink, avtor uspešnice A Whole New Mind, pravi, da je zgodba v resnici skupek informacij, ki so vsem nam, živečim v informacijski dobi, venomer dostopne; kar pa zgodbo nadgradi in loči od preprostega skupka informacij je, da jo izročimo odeto v čustveni naboj. Zato so moje zgodbe pravzaprav popotovanja do blagostanja, ki se vijejo preko treh prelomnih stebrov: steber telesa ponazarjajo telesna občutja, steber uma čustva, steber duše pa zaupanje in uglašenost s sabo in vesoljem.

Vsaka trilogija zgodb pa bo zgolj prvi del poti k blagostanju. Sledil ji bo praktični del, ki sem mu nadela ime čarobničin al-Iksir. Drugi del poti k blagostanju bo torej vseboval čarovnije za vsak dom, ki jih lahko z namero samozdravljenja vsakdo preizkuša doma, mednje pa štejemo kuhinjske, vrtne, gibalne, ritualne – in še kakšne – učinkovite recepte. Čarovnije jim pravim, ker se v predanem odnosu med odprtim srcem (s kakršnim je optimalno živeti) in odločno namero (s katero je priporočljivo pristopiti k vsakršnemu delu na sebi) rodi neskončni potencial za blagostanje. Sploh ni nujno, da smo kronično bolni ali hudo zaznamovani na kakršnem koli nivoju. Čarovnije za vsak dom so tu, da spodbudijo harmonijo našega trojnega bitja: za telo poskrbimo s tem, ko vložimo energijo v aktivno samozdravljenje, na primer pripravljanje hrane po receptu, izvajanje določenega telesnega položaja pri jogi; um neguje naša predanost aktivnosti in ljubezen, ki jo čutimo ob védenju, da delamo nekaj dobrega zase; dušo pa hrani ugodje, ko preizkušamo recepte, se posvečamo izvajanju joge ali ritualnosti, ki smo jima v življenju namenili prostor in čas.«

Dekle … nagonsko (ob)čutiti: telesne občutke ali čustva

V trenutku večnosti, ki je sedaj – koledarsko pa popoldan nekega julijskega torka – čutim, da sem si nad sabo zgrnila črne oblake. Čutim, da z navidezno drznostjo, a v srcu preplahom, držim krmilo tega energetskega polja, ki ga s Svarunom soustvarjava dan za dnem, vzpon za spustom; horuk za štrbunkom. In plujeva. Nekod po globinah, temnih in prepolnih sluzaste morske trave, ki se vztrajno oprijema najinega plašča, stkanega iz ljubezni, svetlobe in resnice. Ta sije in ustvarja močan kontrast z mojimi mislimi, ki mi ta naš ljubi planet slikajo tuj in temen.

Manipura

Že mesece sem neučakana pisanja. Vabim jo in kdaj pa kdaj, priznam, skušam zmanipulirati, gospodično inspiracijo, da obišče moje notranje pokrajine. Za vztrajnost jemljem vedno večjo dozo spominov iz zame magičnega leta 2011, ko je štiriindvajset ur na dan, vsak dan, iz mene vrelo kot lava iz vulkana, vsa ognjena in oranžna. Takšne barve so bile tudi moje hrepeneče besede. S še toplo diplomo in enosmerno letalsko vozovnico za Indijo v žepu sem takrat, nonšalantno, delala v neki ošteriji(1) in si tako polnila nogavico, ki mi bo v tretji deželi omogočala … predvsem nakupe dobrih knjig. Spomnim se predpasnika, natlačenega z listki vseh barv in dimenzij, popisanimi znotraj vseh robov; spomnim se trenutkov, ki sem si jih zelo suvereno in po mojem popolnoma upravičeno ukradla, se stisnila ob peč, kjer me nihče ni mogel videti, in z računom, prislonjenim na steno, čečkala in čečkala. Ognjen mozaik besed, ki je nastajal, je dajal dobrega vetra mojemu celemu bitju. Takrat sem živela in vibrirala en velik, srčni, zanosni »jaaa(z)« in uživala v izobilju popolnoma izživetega notranjega življenja.

Ta trenutnek? Če bi zagledala rdeča vrata, bi jih nemudoma začela barvati v črno, podobno kot Rolling Stonesi v eni svojih pesmi. Ne vem, kaj naj sama s sabo. Vem, da bi mi v tem trenutku najbolj prijalo odpluti v samoto in tišino brez popotnice misli, ampak ker se mi um ob zgolj ideji meditacije v tem trenutku reži v obraz, se nekako pogodiva. Skušala bom prepoznati cel venček čustev, ki me v tem trenutku preplavljajo, in se na ta način osvoboditi malo teže. Beležim: nizka samopodoba zaradi razočaranja nad sabo, ker po svojih trenutnih kriterijih nisem profesionalno v življenju še nič dosegla; strah, da se bom za vedno tako počutila in da nimam dovolj moči/modrosti/vztrajnosti, da bi uspešno živela svojo resnico; nemoč, ker čutim, da je tale črni dan iznad mojih čistilnih sposobnosti; apatičnost kot posledica utrujenosti zaradi sabotiranja same sebe, ker so moje sanje še vedno v oblačku nad glavo. V zrcalu, ki mi ga notranja pokrajina podrži, opazim, da vsa od zgoraj naštetih čustev nakazujejo na primanjkljaj nekoliko ljubeče, zdravilne pozornosti v moji tretji čakri.

third-chakra

Vem, vem, vem. Dekle bi se vendar moralo najprej zazreti v telo po občutke in ščemenja, ugodnosti in neprijetnosti, in strinjam se, da je najbrž naravni red takšen. Ampak. Sem izrazito čustveno bitje (včeraj sem dobila postreženo besedo »sentimentalna« in še tehtam, ali mi nima morda preveč negativnega prizvoka) in kot takemu – ravno po naravnem redu – na vrh najprej priplavajo čustva. Teh sem tudi bolj vešča kot telesnih občutkov, katerim se od nosečnosti dalje šele učim prisluhniti. In če nič drugega, v tem trenutku jemljem to morebitno pomanjkljivost za talca in se zavezujem svojemu telesu, da bom bolj čuječna zanj. Moj prvi in zadnji dom.

Ali bo uspelo Materi povezati čustva s telesnimi občutji? Preverite v prihodnji objavi.

Objem prav vsem.

Glosar
(1) Gostilni za neprimorce.